KiKs

V tokratnem KiKsu raziskujemo ustreznost in rabo besedne zveze BREZ DA BI. Pogosta je v sproščenih, neformalnih govornih položajih, v knjižnem jeziku pa ni ustrezna. Zamenjamo pa jo lahko kar na dva načina – z zvezo NE DA BI ali s predlogom BREZ, ki mu sledi samostalnik. Če se to zdaj sliši nekoliko zapleteno, pa bo doktorica Nataša Glíha Kómac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša vse razjasnila na primerih.

Neustrezno zvezo "brez da bi" lahko v knjižnem jeziku nadomestimo na dva načina

Besedna zveza brez da bi je v sproščenih, neformalnih govornih položajih pogosta, v knjižnem jeziku pa neustrezna. Predlogi namreč stojijo pred samostalnikom (npr. brez pomišljanja), medtem ko odvisni stavek, s katerim pojasnimo, katero dejanje ni bilo izvršeno, v knjižnem jeziku lahko uvedemo z zvezo ne da bi (npr. Ne da bi pomišljal, je preklopil na Radio Prvi).

“Pri zvezi ne da bi gre za podredno vezniško zvezo, ki po SSKJ izraža način, kako poteka dejanje nadrednega stavka. V sami zvezi ne da bi torej vejice ni, vedno pa stoji pred njo, npr. Zaloputnil je z vrati, ne da bi rekel besedo,” pojasnjuje dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Pregled korpusov oz. zbirk besedil, pokaže, da je v rabi (kljub izrecnemu prepovedovanju in opozarjanju v različnih slovarskih kodifikacijskih priročnikih) tudi v besedilih, v katerih se sicer predvideva knjižni jezik, zveza brez da bi vendarle pogosta. Do tega odstopanja oz. napake pa bi morda lahko prišlo pod vplivom nemškega skladenjskega vzorca “ohne das” z glagolom na koncu, ki se pojavlja v podredno zloženi povedi in opisuje odsotnost pričakovanega dejanja.

“V vsakdanjem sporazumevanju, v pogovornem jeziku zveza brez da bi močno živi. In s tem ni nič narobe. To kaže na večplastnost oz. socialno zvrstnost in različnost, tudi izrazne možnosti slovenskega jezika. Je pa res, da je treba pravo zvezo uporabiti na pravem mestu, v pravi vlogi, v pravem trenutku in s pravim sogovornikom.”

Pred časom nas je poklical poslušalec, ki je opazil, da napovedovalci in novinarji v radijskem etru za veter in burjo, ko se krepIta, uporabljamo drugače naglašen glagol. Razložim kar na primeru: “Medtem ko se je veter okrépil, se je burja okrepíla.” In tu “kiksev" ni. Smo pa veseli, da nas tako natančno poslušate, s tem nas delate še boljše, in prispevate kakšno dobro idejo za pripravo rubrike KiKs. Tule je današnja!

Premik naglasnega mesta v levo se zgodi samo pri deležnikih na -l v moškem spolu ednine

Poklical nas je poslušalec, ki je opazil, da napovedovalci in novinarji v radijskem etru za opisovanje močnega vetra in burje uporabljamo isti glagol, ki pa ga naglasimo drugače.

Primer: "Medtem ko se je veter okrépil, se je burja okrepíla."

Tako naglaševanje je pravilno. Do premika naglasnega mesta za en zlog v levo pride samo pri deležnikih na -l v moškem spolu ednine. Miha Zor, napovedovalec in mentor za govor na Radiu Slovenija, v oddaji opredeli nekaj skupin glagolov, pri katerih se zgodi premik.

Umiranje, smrt, starost, spolnost in denar. To so največkrat teme, o katerih ne želimo razpravljati neposredno, zato je tudi evfemizmov, ki jih tako ali drugače označujejo, največ. Kot pravi doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, jih velikokrat uporabljamo, vendar se lahko tudi zgodi, da je naše sporočilo izgubljeno s prevodom. S takšnim leporečenjem lahko včasih naredimo tudi več škode kot koristi.

Z evfemizmi se izognemo neprijetnemu, včasih neprimernemu izrazu

Umiranje, smrt, starost, spolnost in denar. To so največkrat teme, o katerih ne želimo razpravljati neposredno, zato je tudi evfemizmov, ki jih tako ali drugače označujejo, največ. Kot pravi doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, jih velikokrat uporabljamo, vendar se lahko tudi zgodi, da je naše sporočilo izgubljeno s prevodom. S takšnim leporečenjem lahko včasih naredimo tudi več škode kot koristi.

"Načeloma ljudje ob olepševalnih izrazih niso prizadeti oz. so manj prizadeti, lahko pa so prizadeti naknadno, ko dojamejo, kakšen je bil namen našega sporočila. Mi lahko uporabimo izjemno lepe besede, skoraj same evfemizme, pa ob tem pošteno užalimo. In ko se ta naslovnik tega zave, je v resnici bolj prizadet, kot če bi mu povedali neposredno." 

Če ste se pri zapisovanju sklopov z marsi-, malo-, redko- in -koli že znašli v dilemi, ali jih zapisati skupaj ali narazen, je Kiks namenjen vam. V Kratki informativni koristni slovenščini razkrijemo dve načeli, ki nam lahko pri tem pomagata: načelo nezdružljivosti in načelo nezamenljivosti. Več Darja Pograjc.

Kako pišemo sklope z marsi-, malo-, redko- in -koli? Skupaj ali narazen?

Pri zapisovanju sklopov z marsi-, malo- in redko- se spomnite na načeli nezdružljivosti in nezamenljivosti. Razlaga Teja Završnik iz prevajalskega podjetja Leemeta:

"Nerazdružljivost pomeni, da v neko besedo ne moremo vriniti druge besede. Med marsi in kdo ne moremo vriniti nobene druge besede. Torej ne moremo reči marsi že kdo namesto že marsikdo. Se sliši malo čudno. To je en dober znak, ki pokaže, da moramo to besedo zapisati skupaj, torej brez presledka. Drugo načelo pa je nezamenljivost. To pa pomeni, da delom besede ne moremo spremeniti zaporednosti. Namesto marsikdo torej ne moremo reči na primer kdomarsi."

Omenjene sklope torej vedno zapisujemo skupaj. Pri sklopih s -koli pa je drugače; pišemo jih lahko skupaj ali narazen (bolj priporočljivo). Več o argumentih za zapis skupaj in argumentih za zapis narazen pa slišite v posnetku oddaje.

V rubriki Kiks bomo danes ugotavljali pravilno rabo pridevnikov isti in enak. Čeprav obe besedi pripadata isti besedni vrsti oz. podkategoriji pa ima kar nekaj govorcev slovenščine težave pri njuni uporabi. Se tudi vam kdaj zaplete in vas jezikovni posluh pusti na cedilu, ko ugotavljate, ali ste imeli včeraj oblečeno isto ali enako majico kot danes? Ali pa, ko razmišljate, ali imate isto ali enako mnenje kot vaši prijatelji? V naslednjih minutah bomo v pogovoru z doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izvedeli, kako torej ločimo uporabo pridevnika isti in enak v različnih okoliščinah. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.

Kdaj uporabljamo pridevnik isti in kdaj enak?

V rubriki Kiks danes ugotavljamo pravilno rabo pridevnikov isti in enak. Čeprav obe besedi pripadata isti besedni vrsti oz. podkategoriji pa ima kar nekaj govorcev slovenščine težave pri njuni uporabi. Se tudi vam kdaj zaplete in vas jezikovni posluh pusti na cedilu, ko ugotavljate, ali ste imeli včeraj oblečeno isto ali enako majico kot danes? Doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU razlaga:

"Morda je najlažje tako, da si predstavljamo pri pridevniku isti, da gre za eno samo stvar in pri pridevniku enak, da gre za dve ali več stvari, ki so zelo podobne in se ujemajo. Torej - če imamo eno majico, oblečemo isto majico, če imamo dve podobni, enaki majici pa lahko en dan oblečemo eno, naslednji dan pa drugo."

Andreji in Maji je torej lahko všeč ista majica ali jakna, če bosta kupili dve podobni pa bosta imeli enaki majici ali jakni. Kako pa je s torbo – imata lahko isto torbo?

"Ponavadi imata dva enako torbo, se pa včasih lahko zgodi, da ima kdo isto domačo nalogo, se pravi, da samo eden naredi nalogo in jo tudi drugi predstavi kot svojo. Tam se potem pojavijo pri obeh nalogah tudi iste napake."

Večkrat slišimo tudi frazem, da smo na isti valovni dolžini – kar pomeni, da smo enakega mnenja oz. istih misli. Podobnih primerov je še več, kot na primer vse tlačimo v isti koš, kar kaže na to, da ne razlikujemo med ljudmi ali pa govorimo isti jezik, kar pomeni, da se razumemo med seboj ...

 

 

 

Pravopis za razliko od slovnice ne temelji tako izrazito na jezikovnem sistemu, ampak gre bolj za niz dogovorov; zlasti poglavje o veliki in mali začetnici ima izrazito dogovorni značaj. To seveda niso dogovori med jezikoslovci, ki bi zviška gledali na jezik in odrejali njegovo rabo, ampak dogovori, ki temeljijo na raziskovanju prav te rabe in morajo biti tudi sprejeti v družbi. Doktorica Tina Lengar Verovnik, docentka na Fakulteti za družbene vede, koordinatorka Pravopisne komisije in sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Pravopisne spremembe pri zapisovanju zemljepisnih imen

Pravopis za razliko od slovnice ne temelji tako izrazito na jezikovnem sistemu, ampak gre bolj za niz dogovorov; zlasti poglavje o veliki in mali začetnici ima izrazito dogovorni značaj. To seveda niso dogovori med jezikoslovci, ki bi zviška gledali na jezik in odrejali njegovo rabo, ampak dogovori, ki temeljijo na raziskovanju prav te rabe in morajo biti tudi sprejeti v družbi. Doktorica Tina Lengar Verovnik, docentka na Fakulteti za družbene vede, koordinatorka Pravopisne komisije in sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Najboljše pravilo, ki ga v vsakdanjem življenju sploh ne opazimo. Imena oseb na primer pišemo z veliko začetnico in tega nihče ne problematizira.

Moramo pridevnike stopnjevati odločneje ali bolj odločno? Lahko bi rekli na oba načina, ampak eden je pravilnejši in ne bolj pravilen. Sogovornica: Mateja Flajs, učiteljica slovenščine na predmetni stopnji na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani.

Stopnjevanje z obrazili ali prislovom

Pridevnik je besedna vrsta, ki označuje lastnost, vrsto ali svojino samostalnika. Vrstnih in svojilnih pridevnikov po navadi ne stopnjujemo, drugače je pri lastnostnih. Mateja Flajs, učiteljica slovenščine na predmetni stopnji na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani, pove, da pridevnike stopnjujemo na dva načina: dvo- ali tristopenjsko, kjer uporabljamo osnovnik, primernik in presežnik (npr. velik, večji in največji).

"To je snov mojega 6. razreda. Smo torej pri lep, lepši, najlepši ter zelen, bolj zelen in najbolj zelen. Pride pa seveda tudi do kiksov: npr. divji, divjejši in najdivjejši."

Pridevnike stopnjujemo z obrazilom (topel, toplejši, najtoplejši) ali s prislovom oz. opisno (vroč, bolj vroč, najbolj vroč). Največkrat ima prednost obrazilno stopnjevanje, so pa tudi nekatere izjeme.

Gotovo ste v zadnjem letu v medijih zasledili pridevnike: pandemičen, pandemski ter epidemičen, epidemski, celo pandemijski in epidemijski. Kaj je "kiks", kaj ni in v čem je razlika med omenjenimi dvojnicami, če sploh je? KiKs je pripravila Darja Pograjc.

Dvojničnost, ki jo opazimo pri pridevniških parih pandemski in pandemičen ter epidemski in epidemičen, ni v slovenščini nič nenavadnega

Gotovo ste v zadnjem letu v medijih zasledili različne pridevnike, ki izvirajo iz istega samostalnika. Taka primera sta pandemičen, pandemski ter epidemičen, epidemski. "Gre za pojav, ki mu v jezikoslovju pravimo besedotvorna dvojnica," razloži Urška Vranjek Ošlak, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 

"Pri izbiri ustreznega pridevnika se v takih primerih najprej naslonimo na splošne jezikovne priročnike, nato pa na strokovno rabo. Strokovna raba je poleg izhodiščne, te neke slovnične sistemske ustreznosti, najbolj relevantna za odločanje. Če stroka priporoča neki (v tem primeru) pridevnik, se načeloma odločamo tako, kot je tam priporočeno."

O frazeologiji smo v naši sobotni rubriki Kiks že nekaj povedali na začetku tega meseca – gre za vedo, ki se ukvarja s frazemi, pomeni pa tudi zbirko vseh frazeoloških enot, za katere se v slovenskem jezikoslovju uporabljajo različni izrazi: Fraza, stalna besedna zveza, frazeologem, frazeologizem, idiom, najbolj razširjen pa je izraz frazem. V naslednjih minutah bomo v pogovoru z doc. dr. Matejo Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU spoznali nekaj frazemov, ki so povezani z našimi pokrivali in ostalimi oblačili in njihovo pravilno uporabo. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.

Frazeologija vedno deluje na podlagi podob. V jeziku želimo slikati, česar ne moremo ubesediti, želimo primerjati z neko podobo, z nekim uveljavljenim načinom, ki je bolj ali manj vsem poznan.

O frazeologiji smo v naši sobotni rubriki Kiks že nekaj povedali na začetku tega meseca – gre za vedo, ki se ukvarja s frazemi, pomeni pa tudi zbirko vseh frazeoloških enot, za katere se v slovenskem jezikoslovju uporabljajo različni izrazi: fraza, stalna besedna zveza, frazeologem, frazeologizem, idiom, najbolj razširjen pa je izraz frazem. V tokratni rubriki smo spoznali nekaj frazemov, ki so povezani z našimi pokrivali in ostalimi oblačili in njihovo pravilno uporabo.

Klobuk ali kapa sta v slovenskem kulturnem okolju redki pokrivali oz. ne tako pogosti kot v kakšnih drugih kulturnih okoljih. Pred leti se je zelo razširil rek nogometnega selektorja, ki je za vsako dobro potezo svoje fante pohvalil z besedama: kapo dol.

Pri rabi frazemov moramo paziti, v kakšnih okoliščinah jih uporabimo. Frazeologija je vedno barvanje jezika in ni primerna v vsakršnih govornih položajih. Ko govorimo uradno, sicer lahko rečemo občudujoče kapo dol pred vašim dosežkom, klobuk dol za vaš dosežek – ni pa vedno pričakovano, da bomo to rekli vsepovsod, na primer na radiu, v predavalnici ... Še bolj pa moramo biti previdni pri frazemih, ki so negativno označeni, kot na primer imeti ga pod kapo, saj lahko, čeprav je mišljen šaljivo, deluje tudi nespoštljivo.

Frazeologija torej vedno deluje na podlagi podob, pove doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V jeziku želimo slikati, česar ne moremo ubesediti, želimo primerjati z neko podobo, z nekim uveljavljenim načinom, ki je bolj ali manj vsem poznan.

Vsi smo imeli kot otroci radi čarovniške predstave. Tam so imeli čarovniki ponavadi klobuke in ven so potegnili nekaj, česar mi nismo prej opazili. Ta podoba je bila tako zelo pogosta, da smo jo zapisali tudi v slovar in se je kot takšna ohranila v pomenu presenečenja, nečesa nenavadnega, nepričakovanega, toda še vedno pozitivnega.

 

Vstati, usesti se, vmešati, udariti – ste kdaj v dvomih, ali te besede zapisati z »v« ali z »u«? Nič presenetljivega. V šolskih učbenikih in priročnikih sicer zasledimo razlago, da predponsko obrazilo »v« pomeni gibanje navznoter, predponsko obrazilo »u« pa gibanje v nasprotni smeri; in od celote na manjši del. Ampak pravil je še veliko več. Za KiKs jih bo pojasnil doc. dr. Boris Kern z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je Darji Pograjc in Katji Krajnc naštel tudi nekaj priročnikov, ki nam pri tej jezikovni zagati lahko pomagajo.