Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Z lingvistom dr. Matejem Šeklijem o procesih jezikovnih sprememb, ki krajevne govore in narečja sodobne slovenščine organsko vpenjajo v dolgo razvojno vertikalo, ki sega vsaj 5000 let nazaj do indoevropskega prajezika

Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne.

Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni?

Ta in druga sorodna vprašanja pretresamo v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo jezikoslovca dr. Mateja Šeklija. Naš tokratni gost na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Objavil je kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja.