Tako danes kakor tudi v različnih zgodovinskih obdobjih obstajajo umetniške prakse, ki jih del javnosti označi za hermetične, nekomunikativne oziroma zaprte v nekakšen slonokoščeni stolp, ograjen od stvarnosti, ki nas obdaja. Bodisi da govorimo o eksperimentalnih pristopih, zgodovinskih avantgardah ali sodobnih uprizoritvenih postopkih, pa so pogosto te prakse tiste, ki nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo; seveda le pod pogojem, da jih ne beremo skozi očala s tradicijo vzpostavljenih estetskih norm in posledično svojih pričakovanj, temveč se vprašamo, kakšna razmišljanja pogojujejo te odklone od pričakovanih in prevladujočih načinov uprizarjanja.

V tokratni oddaji Ars humana smo tako razmišljali o tem, kako nove dramaturgije v uprizoritveni umetnosti odzvanjajo kontekst, ki nas obdaja. Naša iztočnica za pogovor je bila predstava Narodna sprava: Krajine svobode, ki je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Naša gostja je bila soavtorica predstave, teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović.

Avtor fotografije: Ivian Kan Mujezinović