»Tudi jaz sem jih kdaj dobil okoli ušes, pa sem čisto normalen«, je stavek, ki ga še vedno velikokrat slišimo v družbi. Je stavek, ki minimalizira, banalizira in upravičuje fizično nasilje v družini. Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko nasilje, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje je širši družbeni in globalni problem pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priče bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, proti sovražnemu govoru in proti praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice. Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Statistika je nedvoumna. Vsaka peta ženska je žrtev nasilnega odnosa in vsak četrti otrok v Sloveniji je žrtev nasilja v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Kako prekiniti molk žrtev, kako preprečiti molk in indiferenco družbe? Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega?Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini gre v pravo smer, vprašanje pa je v kolikšni meri bo uspešna njena implementacija v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije? O vsem tem smo spregovorili v tokratni Intelekti s sogovornicami dr. Jasno Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani, Darjo Groznik predsednico Zveze prijateljev mladine Slovenije, Majo Plaz predsednico društva SOS telefon in Katjo Zabukovec Kerin predsednico Društva za nenasilno komunikacijo.

Foto: Alexas_Fotos / CC0