Begunci. Imigranti. Azilanti. To so ljudje, ki v Evropsko unijo bežijo pred vojno, političnim preganjanjem, naravnimi katastrofami, nevzdržnimi ekonomskimi in socialnimi razmerami. To so ljudje, ki plovejo prek morja, ki plezajo čez ograje in zidove, ki skrivoma prečkajo meje. To so ljudje, ki so svoja življenja prisiljeni položiti v roke tihotapcem in drugim kriminalcem. To so ljudje, ki morajo, če preživijo nevarno pot, potem zaupati v nepristranskost, človečnost evropskega pravnega reda. Zaupati morajo, da jih ne bodo deportirali nazaj v pekel, iz katerega so pobegnili. Pri vsem tem pa se zdi, da mi, Evropejci, v njih nočemo zares videti – ljudi. Videti je, kakor da njihovo trpljenje ni vredno toliko kot naše, da njihova smrt šteje manj kot naša. Se v Evropski uniji potemtakem sploh smemo še šteti za svetovni zgled civilizacije in humanosti? In kaj konkretnega lahko storimo, da bi – če upoštevamo zlato pravilo, ki pravi, naj drugim ne počnemo tistega, česar ne bi želeli izkusiti sami – tem ljudem dejansko pomagali v uri njihove stiske? – Na tovrstna vprašanja smo odgovarjali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili novinar in filozof, sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, dr. Vasja Badalič, pa sociolog, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, dr. Aleš Bučar Ručman, ter dr. Neža Kogovšek Šalamon, pravnica in direktorica Mirovnega inštituta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.