Stacionarne bolnišnice, skrite v gozdovih in na težko dostopnih območjih so bile posebnost slovenskega odporniškega gibanja. V letih med 1942 in 1945 jih je delovalo okoli 120, v njih pa se je skupno zdravilo kar 15 tisoč ranjencev. Za potrebe na območju severne Primorske in Gorenjske je v soteski Pasice delovala Partizanska bolnišnica Franja, v Trnovskem gozdu pa SVPB Pavla. Bolnica Franja se je v celoti ohranila do konca vojne in so jo za obiskovalce odprli že 1946.leta. Bila je in še ostaja pojem humanosti v svetovnem merilu. Vpisana je tudi v Unescov seznam kulturne dediščine. O njenem pomenu nekoč in danes se je Ingrid Kašca Bucik pogovarjala z zgodovinarko, vodjo cerkljanske enote Mestnega muzeja Idrija, sicer pa avtorico razstave o bolnici Franja Milojko Magajne.