Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci.

A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas.

Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov.

foto: inspire-studio/Pixabay