Ko je Vladimir Putin pred letom dni ukazal napad ruskih sil na sosednjo Ukrajino in nekaj dni pred tem priznal samostojnost Doneške in Luganske ljudske republike, so se morali zdeti zahodnemu poslušalcu nekateri deli dolgih nagovorov, s katerimi je upravičeval svojo odločitev, precej nenavadni. Če je v govoru tik pred napadom v ospredje res postavljal konflikt med Rusijo in Zahodom, v katerem naj bi bila Ukrajina samo marionetna igralka, ima namreč govor, ki ga je povedal nekdaj dni pred tem, tako rekoč formo zgodovinskega eseja, v katerem ruski predsednik pred nami podrobno razgrne svoj pogled na sosednjo slovansko državo, oziroma državo, ki - kot pravi - »ni le sosednja, ampak je neločljiv del ruske zgodovine, kulture in duhovnosti.« Čeprav je velik del zahodnih analitikov ob tem Putina razglasil za tako rekoč norega, pa je to prejkone podcenjujoče do dejstva, da ta pogled ni zrasel na zeljniku sedanjega ruskega predsednika, ampak korenini v daljši zgodovini samorazumevanja največje slovanske države. O tem, kakšen je pravzaprav pogled ruskih elit na Rusijo, na Zahod in na ostale slovanske narode, še posebej Ukrajino, pa tudi o tem, katere zgodovinske izkušnje so ta pogled oblikovale, se ob obletnici ruskega napada na Ukrajino za oddajo ARS humana pogovarjamo z državnim sekretarjem za nacionalno in mednarodno varnost ter dolgoletnim diplomatom, med drugim nekdanjim veleposlanikom v Moskvi, dr. Andrejem Benedejčičem, ki je pred dobrim letom izdal tudi knjigo z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Foto: Izsek iz ruskega plakata iz leta 1921 z napisom "Donbas je srce Rusije"