Razgledi in razmisleki

Na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana od začetka aprila potekajo arheološke raziskave, ki so razkrile veliko grobov severnega emonskega grobišča, ki je eno najzanimivejših in najbolje raziskanih rimskih grobišč v Evropi. Raziskave pod vodstvom Mestnega muzeja Ljubljana izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano.

Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki; z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, in Matjažem Jenkom iz Skupine Stik, ki je vodja arheoloških raziskav, se je pogovarjala Staša Grahek.

Izjemno najdbo, o kateri sta govorila strokovnjaka, rimski nagrobnik iz nabrežinskega apnenca, izdelan v 1. stoletju našega štetja, so medtem dvignili in prepeljali v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot beremo na spletni strani Zavoda, bo nagrobnik po doslej prepoznavnih značilnostih predvidoma sodil med najpomembnejše in najlepše ohranjene tovrstne predmete ne le v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana, temveč v celotni dediščini Emone, saj ga odlikujeta izjemno bogato dekorativno oblikovanje in visoka raven kamnoseške izvedbe.

Ton in montaža Maks Pust.

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Angola je leta 1975 po dolgotrajnem boju proti portugalski kolonialni oblasti postala neodvisna. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi glasba. Semba, eden osrednjih glasbenih izrazov sodobne Angole, je nastala v urbanem prostoru Luande kot preplet lokalnih tradicij in novih mestnih kultur. V desetletjih pred neodvisnostjo je postala tudi nosilka političnih in identitetnih vprašanj.

Na povezavi med glasbo, identiteto in družbeno izkušnjo temelji film Moja semba angolskega režiserja Huga Salvaterra. Film, ki so ga premierno prikazali na festivalu v Rotterdamu, v začetku junija pa na Kino Otoku v Izoli, spremlja mlade prebivalce Luande ter odpira vprašanja dela, družbene neenakosti, marginalizacije in pripadnosti. Med protagonisti je mladi pesnik z albinizmom - ob njem se v filmu razvije pre o izkušnji drugačnosti in družbene izključenosti.

Hugo Salvaterra, ki se opredeljuje kot panafriški ustvarjalec, v svojih delih prepleta dokumentarne in igrane prvine ter razmišlja o razmerju med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem. Tina Poglajen se je z njim v Izoli pogovarjala o glasbi kot prostoru družbenega izraza, o Luandi kot filmskem prizorišču, o sodobni afriški kinematografiji ter o pogojih filmskega ustvarjanja v okolju, kjer institucionalna podpora kulturi ostaja omejena.

Bere Igor Velše,

ton in montaža Janez Ahlin.

Film 3 tedne pozneje srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je bil nedavno prikazan in nagrajen na festivalu v Karlovih Varih in na puljskem filmskem festivalu, se posveča medvrstniškemu nasilju. Režiser, ki ga je za film navdihnil resničen dogodek, ob snovanju filma pa se je zgodilo tudi množično streljanje na šoli v Beogradu, pravi, da so mladi junaki v njegovem filmu pravzaprav ogledalo nasilne družbe. Z Miroslavom Terzićem se je v Karlovih Varih pogovarjala Petra Meterc.

Bere Jure Franko,

ton in montaža Janez Ahlin.

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture?

Gostje:

Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo;

Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo;

Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije.

Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine.

Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino.

Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Produkcija 2026.

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom.

Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet.

Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.

Bralec Igor Velše,

ton in montaža Robert Markoč.