Na začetku meseca je preminil Michel Serres francoski zgodovinar znanosti, profesor filozofije in član Francoske akademije. Z oddajo Razgledi in razmisleki bo spomin nanj obudil prevedeni pogovor z Michelom Serresom, ki smo ga prvič objavili pred petimi leti. V njem predstavlja svoje poglede na sodobni svet, ki so v marsičem drugačni od kolegov. Njegov najljubši predmet opazovanja je generacija mladih, odraščajoča v svetu, ki ga pretresajo spremembe in je izpostavljena pretresom, podobnim tistim ob koncu antike. »Bodimo prizanesljivi do njih, to so mutanti,« poziva Michel Serres, ki foto: je sicer strog do svoje in do naslednje generacije, ki bosta za sabo pustili razdejano zahodno družbo. Besedilo je prevedla Nadja Dobnik.

foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=B6kUXZv-Ks3kgwe5woHQDw&q=michel+serres+bobo&oq=michel+serres+bobo&gs_l=img.3..35i39.7303.8381..9697...0.0..0.89.412.5......0....1..gws-wiz-img.......0i19j0i30i19.pOz2GcipeY8#imgrc=Q5q-bj_a9SA2DM:&spf=1561635090067

V oddaji Razgledi in razmisleki se bo Tesa Drev pogovarjala z Jožetom Murkovičem o tem, koliko pozornosti namenjamo prostorom, v katerih živimo, domačim interierjem, njihovi opremi, ter o tem, koliko ustvarjalnosti si upamo izraziti v njih in koliko ljudi se pri nas odloči za to, da bi jim interierje zasnovali profesionalci.

Foto: Tesa Drev

Gostja oddaje je Darja Betocchi, ki so ji nedavno podelili letošnjo Lavrinovo diplomo. Priznanje, ki je dobilo ime po Janku Lavrinu, slovenskem prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju, ustanovitelju slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2003 za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike ali za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Darja Betocchi se prevajanju posveča od sredine 90. let. Takrat je na natečaju prejela nagrado za italijanski prevod zbirke Miroslava Košute Odseljeni čas. Prevedla je poezijo Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela pa tržaških pesnikov Marka Kravosa, Miroslava Košute, Aceta Mermolje in drugih, prozo Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča, Florjana Lipuša, Lojzeta Kovačiča… Letos je izšel njen novi prevod povesti Hlapec Jernej Ivana Cankarja. Z Darjo Betocchi se je pogovarjala Staša Grahek.

foto: Cankarjev dom

Andreia Makinea, enainšestdesetletnega francoskega pisatelja ruskega rodu, Slovenci dobro poznamo. Prevedenih imamo šest njegovih knjig, najnovejši prevod Nadje Dobnik in njenih študentk z naslovom Knjiga kratkih večnih ljubezni je izšel letos. Zelo dobro poznajo pisatelja letošnji slovenski maturanti, saj so o njegovem večkrat nagrajenem romanu Francoski testament pisali maturitetni esej. Ob tem je Andrei Makine prišel na srečanje z ljubljanskimi in mariborskimi maturanti, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je takrat z avtorjem več kot dvajsetih knjig pogovarjala Alojzija Zupan Sosič.

Foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=manvXNfSMv6AjLsPzbepgAE&q=andrei+makine+bobo&oq=andrei+makine+bobo&gs_l=img.3...45860.47393..47798...0.0..0.88.327.4......0....1..gws-wiz-img.......0i24.gzJxsrZLlIY#imgrc=YOCeVIQvZO4fdM:&spf=1559210530310

Šest let po nastanku je film Več kot med Markusa Imhoofa še vedno več kot aktualen. Prikazuje življenja medonosnih čebel na različnih koncih sveta, bitij, ki predstavljajo ključne akterke v svetovni prehranjevalni verigi. Čebele spremljamo v navidezno idilični alpski dolini, na monokulturnih poljih v Ameriki, v laboratorijih, izvemo tudi, da so ponekod na Kitajskem delo čebel kot opraševalk sadnih dreves s cvetnim prahom nadomestili kar ljudje.

Prejšnji ponedeljek, ko smo praznovali 2. svetovni dan čebel, je izšel slovenski prevod Alexandre Natalie Zaleznik istoimenske knjige Markusa Imhoofa in Clausa-Petra Lieckfelda. Knjiga je nastala vzporedno s filmom in nas še bolj poglobljeno pouči o tem, kaj čebele ogroža in kaj so možne rešitve. V Kinodvoru pa so prejšnji teden predstavili Imhoofov novi film Eldorado o begunski krizi. V oddaji Razgledi in razmisleki se Tesa Drev pogovarja s švicarskim režiserjem o njegovem ustvarjanju.

Slovenski gledališki inštitut, naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, letos obeležuje peto leto obstoja.Takšni jubileji so po navadi že namenjeni prvim ocenam, razmislekom o trenutnem stanju in razgledom proti novim horizontom. Klemen Markovčič je zato pred mikrofon povabil direktorico Inštituta Mojco Jan Zoran, da bi predstavila tega svojevrstnega, a pomembnega sopotnika slovenske uprizoritvene umetnosti.

Vitalij Manski nedvomno sodi med najpomembnejše sodobne ruske avtorje dokumentarnih filmov. Danes 55-letni režiser je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za svoje delo, še posebej veliko pozornosti pa je pritegnil njegov lanski film Putinove priče, ki smo ga v Sloveniji prvič videli letos spomladi na Festivalu dokumentarnega filma. V letih od 1999 do 2003, torej v času, ko je na oblast v Rusiji prišel Vladimir Putin, je Vitalij Manski vodil dokumentarni program državne Televizije Rusija. Iz vloge nekakšnega dvornega snemalca in režiserja pa se je postopoma umaknil v držo kritično razmišljujočega opozicijskega intelektualca. Do te mere kritično, da je z družino po ruski aneksiji Krima zapustil v Rusijo. Od januarja 2015 živi v prestolnici Latvije, v Rigi. Pred mikrofon ga je povabil Andrej Stopar.

Foto: A. Savin

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vitaliy_Manskiy_2010_Moscow.jpg

Wole Soyinka piše v angleščini in danes slovi predvsem kot dramatik in esejist ter vseskozi kot javni intelektualec. Čeprav je v angleško govorečem svetu pridobil na teži in pomenu, potem ko je kot prvi književnik z afriške celine prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je mogoče danes – z nekaj zgodovinske distance in ponosa ugotoviti – da so ga poslušalci Radia Slovenija spoznavali še pred njegovimi, recimo jim, slavnimi leti.

Na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija smo objavljali Soyinkove radijske igre in literarne oddaje, vzporedno so sledile objave pri slovenskih založbah. In ko je Soyinka leta 1986 iz rok švedskih akademikov prejel najprestižnejše literarno priznanje na svetu, so poslušalci in bralci že poznali del njegovega raznolikega ustvarjalnega opusa. Prevajali so ga Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Alenka Puhar in Veno Taufer.

Decembra lani je Soyinka kot častni gost obiskal puljski knjižni sejem. Del pogovorov z njim je za oddajo Razgledi in razmisleki prevedel Urban Tarman. V oddaji smo objavili tudi odlomek iz Soyinkovega eseja Izgnanstvo v prevodu Nine Zabukovec, ki ga je izdala literarna revija Otočje. Vabljeni k poslušanju!

Foto: Urban Tarman.

Pristave gradu Snežnik, ki desetletje po prenovi z nekaj prekinitvami zaprte samevajo, še vedno čakajo najemnika, ki bo kompleksu vdahnil novo življenje. Na nedavni, sicer že drugi razpis Ministrstva za kulturo, se namreč ni prijavil nihče, zato usoda tega notranjskega bisera še naprej ostaja negotova. Tudi obisk ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki se je med svojimi prvimi tremi odhodi na teren po nastopu funkcije odpravil prav v Loško dolino, in srečanje z lokalnimi dejavniki, nista opogumila nikogar, da bi prevzel upravljanje s pristavami, ki skupaj z gradom in okoliškim parkom tvorijo kulturni spomenik državnega pomena. Potem ko se na razpis ni prijavil nihče, so z ministrstva sporočili, da si intenzivno prizadevajo za najemnika. O vseh zapletih, izzivih, pa tudi potencialih pristave gradu Snežnik, med katerimi je tudi festival Plavajoči grad, ki Loško dolino spremeni v pravljično mednarodno prizorišče vsestranskega kulturnega dogajanja, v oddaji, ki jo je pripravil naš dopisnik Marko Škrlj.

Med uglednimi tujimi gosti letošnjega festivala Fabula je bila tudi ruska pisateljica in esejistka Tatjana Tolstoj, eno najbolj prepoznavnih sodobnih literarnih imen. Več kot desetletje je skupaj z Avdótjo Smirnôvo vodila kultno pogovorno televizijsko oddajo, sprva na državni Televiziji Kultura, nato na komercialni NTV. V osemdesetih in devetdesetih letih je živela v ZDA, kjer je poučevala na različnih univerzah. Še danes je povezana z ameriškim intelektualnim prostorom, piše za New Yorker in New York Review of Books. S Tatjano Tolstoj se je pogovarjal Andrej Stopar.

Foto: BoBo