Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave.

Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo.

Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva?

Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide.

Avtorica fotografije: Nada Žgank

Občinstvo vedno sodeluje: kupi karto, pride v gledališče, se smeje, ploska; dogajanje na odru, ki mu je priča, nanj vpliva tako čustveno kot tudi kognitivno in fizično, je v knjigi Audience Participation in Theatre/Sodelovanje občinstva v gledališču zapisal Gareth White in dodal, da ob tem v večini primerov velja, da imajo ustvarjalci monopol nad akcijo, gledalci pa si pridržujejo pravico, da so iz te akcije izvzeti – predstavo gledajo, poslušajo, spremljajo. Gareth White pri tem podaja definicijo, da so participatorne prakse tiste prakse, ki temeljijo na sodelovanju gledalca v dogajanju predstave.

Še nedavno so jih sprejemali z zadržki, danes pa so te prakse v vzponu, v modi. Hkrati se vse več umetnikov posveča raziskovanju socialnih in političnih tem – lahko bi rekli, da je v vzponu tudi politično gledališče; veliko razprav o političnih vidikih gledaliških predstav in performativnih plateh političnega življenja pa lahko zasledimo tudi na področju teorije. In ne nazadnje, razvoj občinstev – v kontekstu katerega se pogosto pojavljajo tudi participatorne umetniške prakse – je na primer ena prednostnih nalog Ustvarjalne Evrope, nadnacionalnega programa za kulturo.

Kako sodelovanje gledalca v predstavi – občinstvo kot enakovreden partner – vpliva na metodologijo ustvarjanja predstave? O katerih konvencijah, vpisanih v format klasične gledališke predstave, se na novo sprašuje? Katere so pasti in priložnosti participatornih umetniških praks in ne nazadnje, kakšni družbeni in umetniških fenomeni se zrcalijo v izjavi, da je 21. stoletje – stoletje občinstva?

Naš gost bo dramaturg in teoretik Roberto Fratini Serafide.

Avtorica fotografije: Nada Žgank

V Muzeju moderne umetnosti v New Yorku je na ogled nedavno odprta razstava z naslovom K betonski utopiji – Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Na njej so predstavljena dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov in oblikovalcev, med njimi tudi dela Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Savina Severja, Marka Mušiča, Nika Kralja, Saše Mächtiga in drugih. Razstavo, ki so jo pripravljali kar tri leta, je skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico Anno Kats, zasnoval kurator za arhitekturo in oblikovanje v MoMI Martino Stierli. Vključuje več kot 400 risb, arhitekturnih modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Iz Slovenije je na razstavi predstavljenih več kot 100 del. Ana Rozman je v studio Razgledov in razmislekov povabila dr. Petra Krečiča, poznavalca zgodovine slovenske arhitekture. Razmislek je namenil pomembnosti razstave v New Yorku in o arhitekturi ter oblikovanju, ki sta nastala pred desetletji, vendar sta še vedno del naše sedanjosti.

V Muzeju moderne umetnosti v New Yorku je na ogled nedavno odprta razstava z naslovom K betonski utopiji – Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Na njej so predstavljena dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov in oblikovalcev, med njimi tudi dela Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Savina Severja, Marka Mušiča, Nika Kralja, Saše Mächtiga in drugih. Razstavo, ki so jo pripravljali kar tri leta, je skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico Anno Kats, zasnoval kurator za arhitekturo in oblikovanje v MoMI Martino Stierli. Vključuje več kot 400 risb, arhitekturnih modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Iz Slovenije je na razstavi predstavljenih več kot 100 del. Ana Rozman je v studio Razgledov in razmislekov povabila dr. Petra Krečiča, poznavalca zgodovine slovenske arhitekture. Razmislek je namenil pomembnosti razstave v New Yorku in o arhitekturi ter oblikovanju, ki sta nastala pred desetletji, vendar sta še vedno del naše sedanjosti.

Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma.

Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov.

foto: https://uffizi.visitflorence.com/2146-eike-schmidt-selected-as-new-director-of-uffizi-gallery/

Eike Schmidt, čigar znanstvena biografija šteje več kot 180 objav, je nemški umetnostni zgodovinar, ki je večji del zadnjih dveh desetletij preživel v Združenih državah Amerike. Bil je kurator Nacionalne umetniške galerije v Washingtonu in v Gettyjevem muzeju v Los Angelesu, nato pa prevzel vodenje Oddelka za kiparstvo, aplikativne umetnosti in tkanine na Umetnostnem inštitutu v Minneapolisu. Leta 2015 so Eikeja Schmidta imenovali za direktorja najbolj obiskanega muzeja v Italiji, če odmislimo Vatikanske muzeje. Gre za Galerijo Uffizi v Firencah, ki s svojimi umetniškimi zbirkami predstavlja eno temeljnih orientacijskih točk umetnostne zgodovine in tudi kulturniškega turizma.

Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je z njim pogovarjal o vodenju te zahtevne ustanove, kjer so se z njim lotili temeljite prenove razstavnih prostorov.

foto: https://uffizi.visitflorence.com/2146-eike-schmidt-selected-as-new-director-of-uffizi-gallery/

Osrednji gost letošnjega Motovunskega filmskega festivala je bil švedski režiser Ruben Östlund. Podelili so mu nagrado maverick, namenjeno avtorjem, ki s svojo osebnostjo, svobodnim duhom in inovativnostjo širijo meje filmskega izraza. Filmi Rubena Östlunda so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je ob Motovunskem filmskem festivalu srečal Matej Juh.

foto: Matej Juh

Osrednji gost letošnjega Motovunskega filmskega festivala je bil švedski režiser Ruben Östlund. Podelili so mu nagrado maverick, namenjeno avtorjem, ki s svojo osebnostjo, svobodnim duhom in inovativnostjo širijo meje filmskega izraza. Filmi Rubena Östlunda so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je ob Motovunskem filmskem festivalu srečal Matej Juh.

foto: Matej Juh

V Muzeju moderne umetnosti v New Yorku je na ogled nedavno odprta razstava z naslovom K betonski utopiji - Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Na njej so predstavljena dela najpomembnejših jugoslovanskih arhitektov in oblikovalcev, med njimi tudi dela Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Savina Severja, Marka Mušiča, Nika Kralja, Saše Mächtiga in drugih. Razstavo, ki so jo pripravljali kar tri leta, je skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic Vladimirjem Kulićem in pomočnico Anno Kats, zasnoval kurator za arhitekturo in oblikovanje v MoMI Martino Stierli. Vključuje več kot 400 risb, arhitekturnih modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Iz Slovenije je na razstavi predstavljenih več kot 100 del. Ana Rozman je v studio Razgledov in razmislekov povabila dr. Petra Krečiča, poznavalca zgodovine slovenske arhitekture. Razmislek je namenil pomembnosti razstave v New Yorku in o arhitekturi ter oblikovanju, ki sta nastala pred desetletji, vendar sta še vedno del naše sedanjosti.

53. festival Borštnikovo srečanje poteka pod okriljem nedavno imenovanega umetniškega direktorja Aleša Novaka. Na novinarski konferenci festivala – potekala je v začetku julija – so izpostavili, da bo »letošnja edicija ponudila prenovljeno in dopolnjeno festivalsko podobo, utemeljeno na združevanju novih programskih in izvedbenih zamisli ter uveljavljenih pristopov iz prejšnjih let, na katerih je festival desetletja uspešno gradil svojo identiteto.« Na konferenci je bil prvič javno predstavljen tudi letošnji izbor tekmovalnih predstav – izbor podpisuje dramatičarka, teoretičarka in kritičarka Zala Dobovšek.

Nekaj dni po novinarski konferenci smo lahko v medijih zasledili novico, da se je Aleš Novak odločil ustaljeno prakso dveletnega mandata zamenjati z enoletnim. Novica je bila nepričakovana, saj Novak ob nastopu mandata enoletnega selektorstva ni omenjal. Presenetila pa ni le širše strokovne javnosti, temveč tudi selektorico, ki je bila po novinarski konferenci neformalno obveščena, da se ji je selektorski mandat končal. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo komentar na menjavo selektorja. Zapisala ga je Saška Rakef.