Razkošje v glavi

Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …

Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše.

V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes.

“Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”

Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.

Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.

Že četrt stoletja je minilo od takrat, ko se je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pridružila skupinici zanesenjakov, ki so snovali projekt, kako bi umetnost povezali z dobroto. Tako je nastala sinjevrška kolonija Umetniki za Karitas, ki ji daje gospa Anamarija, kot je bilo že večkrat poudarjeno, »veliko umetniško moč in prepoznavnost«. V katalogih kolonije je tako doslej s pisano besedo predstavila že na stotine umetnikov, ki so na sinjevrškem druženju ustvarili ali na dnevu odprtih vrat darovali svoje umetnine, poleg tega pa je kot neutrudna govornica na množici prodajnih razstav po vsej Sloveniji in občasno tudi v tujini obiskovalcem analitično predstavila že nič koliko likovnih del in njihovih avtorjev. Na potepanje po miselnih horizontih njenega zasebnega in poklicnega življenja je Anamarijo Stibilj Šajn povabil Dušan Berne.

Ob bistrem potoku je mlin, pravi slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci; vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar sodi zraven. Številni mlini so namreč samo še medel spomin, le peščica jih še živi: predvsem po zaslugi lastnikov, ki vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Ti ljudje so neizmerno zagnani, saj jim uspeva skoraj nemogoče; pogumno premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo, se skupaj z družino posvetila obnovi družinskega mlina ter se odpravila na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Dr. Duška Kneževič Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka, njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Kneževič Hočevar, gostja oddaje Razkošje v glavi.

Mlada slovenska operna pevka, sopranistka Urška Arlič Gololičič je bila zelo pridna učenka in dijakinja, saj je poleg gimnazije naredila še dve srednji glasbeni šoli, končala ljubljansko glasbeno akademijo in opravila podiplomski študij, ima pa tudi celo vrsto domačih in mednarodnih priznanj. Od leta 2013 je zaposlena kot solistka v ljubljanski operi, redno gostuje na tujem, svoj zelo uspešni debut pa je imela v operi Carmen v Lublinu na Poljskem.

.»Veliko ljudi misli, da so delfini vedno dobre volje, ker imajo na obrazu vedno ''nasmeh''. Toda ta ''nasmeh'' je posledica njihove anatomije in hidrodinamike, se pravi njihovih prilagoditev na okolje. Delfini se torej ''smejijo'' ne glede na to, ali so žalostni, pod stresom, ali trpijo, vedno imajo isti izraz,« pravi morski biolog mag. Tilen Genov, raziskovalec in asistent na Primorski univerzi in ustanovitelj slovenskega društva za morske sesalce Morigenos.»Začeli pa smo brez prostorov, brez plovil, brez opreme, če zanemarim daljnogled, ki sem si ga izposodil pri dedku, spal sem tudi na kolegovi barki, v hostlu in pri prijateljih. Sčasoma pa se je naše delo širilo, pridobili smo vse več znanja in izkušenj, sam pa sem se izobraževal tudi na tujih projektih, recimo v Grčiji in v Egiptu…«