Razkošje v glavi

Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.

Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.

Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: BoBo (MMC RTVSLO)

V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic.

»V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.

Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.

Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.

Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.