Razkošje v glavi

Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.

Umetnik, novinar, igralec, kuhar, provokator in še kaj, a ne za vsako ceno. In ne nujno v tem vrstnem redu.

Kolodvorska cesta v Pivki. In ob njej hiša, ki že dolga leta požira zvoke svoje okolice. Hiša, ki gleda na cesto, po kateri mimo nje vozijo različna vozila na eni strani in obrača hrbet železniški progi, ki ropota za njo, na drugi strani. Pavel Tanko me pričaka na majhnem balkonu, od koder gleda na cesto. Zanimiv lik, prav filmski. Bel klobuk, bela brada, temna očala in nezgrešljiva cigareta. Njegovo stanovanje je prijetno, deluje kot na pol studio in na pol razstava … vsega in ničesar. Pavel Tanko mi pokaže na stol in si prižge novo cigareto. Okno ima odprto, mimo naju vozijo avtomobili in vsake toliko časa tudi kakšen vlak. Kdo je v resnici Pavel Tanko? Provokator? Vsekakor, a ne za vsako ceno, doda. In velik optimist. Brez tega ne bi zdržal. Pogosto je bil hudo poškodovan, a se ni nikoli vdal. Vedno znova se je postavljal na noge in začenjal z nova. Ob vsem tem ni pozabil tudi na tiste, ki so se ob enakem času znašli v podobnem položaju kot on.

Rad je neopazen, vendar mu neopažen vendarle ni uspelo biti. Po vzoru zelo odmevne oddaje Punk'd na takrat izjemno priljubljeni televiziji MTV je pripravil projekt Natega. Slavne ljudi je prelisičil na domiselne načine in vse to posnel. Rezultat? Za svoje delo je dobil priznanje MTV Adria. Ljudi, svoje tako imenovane žrtve je znal spraviti skoraj do obupa, nato pa so, kakor pravi, ob spoznanju, da gre samo za šalo, doživeli katarzo. Njegov projekt ga je popeljal po kar šestih državah, kjer ga je predstavljal. Vendar se je vedno najraje vračal v hišo kulture. Ki je delovala po svoje in imela povsem svoja pravila. Tako kot Pavel Tanko.

Posebno mesto ima v njegovem življenju tudi vojska. Malo zaradi bližine vojašnice v Pivki, malo zaradi zanimive zgodbe njegovega sina, ki je k vojakom odšel pet hišnih številk stran od doma in še česa. Vendar vojske Pavel Tanko ni od blizu videl nikoli.

Avtomobili so med najinim pogovorom ves čas vozili mimo. In Pavel Tanko je počel enako s svojimi mislimi. Nikjer ni zdržal dolgo in znal se je pobrati po vsaki nesreči. Znova in znova. Zgodba, ki jo je pripovedoval o sebi, hkrati ima in nima smisla. Ste o Pavletu Tanku izvedeli več? Morda. Ali pa tudi ne. Avtomobili pač vozijo po svojih cestah, te pa nimajo konca, ampak samo vmesne postaje. Avtomobile lahko vozite, vanje prisedete ali jih zgolj opazujete. Ne morete pa vedeti, kam vas bodo pripeljale ceste. Enako je tudi s sanjami. Nikoli ne moremo vedeti, koliko resničnosti je v njih. In ali v resnici sploh sanjamo, zaključi pogovor Pavel Tanko, ki je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko.

»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.

Mojster fotografije

»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'Sta vaša starša učila na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!"

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.

Miran Erič, 2017

foto: Jože Suhadolnik

Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Spoznavanje, dozorevanje in...

V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:

"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.

Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.

Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.

Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.

V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.

Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu: https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia

V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.

Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.

Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.

Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.

 

 

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Sebek ob obisku Justice & Police Museum v Sydneyju leta 2016.

Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.

Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.

Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.

Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.

Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.

Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.

Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.

 

Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.

V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.

Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.

V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.

.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.

.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.

Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.

Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."

 

(Več slikovnega gradiva v albumih:

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&type=3)

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe

Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:

"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."

Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.

Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.

 

Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Izobrazba in zmernost v naložbah sta zagotovo dve pomembni stvari, ki se jih lahko naučimo iz zgodovine naše rodbine, in sta tudi danes zelo koristni

Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je namreč posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas veljalo dolgo časa za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo veljala za nekaj povsem drugorazrednega, za obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij.

Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal tudi na splošno s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Vzori

Docent dr. Franci Lazarini nam je  povedal, da je razlogov za to, da se je odločil za umetnostno zgodovino, več. Prvi je povezan z njegovim očetom dr. Francem Lazarinijem, ki je bil zelo znan in priljubljen profesor na Fakulteti za kemijo in hkrati zelo velik ljubiteljski zgodovinar. Zanimale so ga  stvari, povezane z gradovi in plemstvom, saj je raziskoval tudi zgodovino svojih prednikov.

Dr. Franc Lazarini je okrog leta 1980 začel pisati družinsko kroniko, ki je nato do njegove smrti obsegala že 4 obsežne zvezke. Leta 2013 je na podlagi  teh izšla monografija o družini Lazarini, ki sta jo po smrti očeta in soproga  nadaljevala in uspešno končala njegova žena Evgenija in sin dr. Franci Lazarini.

 

Projekti

Dr. Franci Lazarini se je ukvarjal tudi s cerkveno umetnostjo v 19. stoletju v povezavi z različnimi cerkvenimi redovi. Zadnja leta pa ga zanimajo tudi vprašanja plemstva, predvsem njihova vloga umetnostnih naročnikov.

 

 

Pedagoško delo

Dr. Franci Lazarini ima poseben odnos do pedagoškega dela. To ga izredno veseli, daje mu novih moči, in vsakič ko vstopi v predavalnico pusti pred vrati vse skrbi in težave, s akterimi se srečuje.

 

Vezi

Na koncu pa še del pogovora z dr. Francijem Lazarinijem, ki je bil objavljen na MMC RTV SLO leta 2014:

»Znanje je v naši rodbini ostalo pomembno do najnovejšega časa. Moja babica je v težkih časih po drugi svetovni vojni z nadčloveškimi napori omogočila svojima otrokoma, mojemu očetu in teti, da sta dobila primerno izobrazbo; oba sta bila zelo uspešna v svojih poklicih. Lahko ti vzamejo vse, le znanja ti ne morejo vzeti!«

 

 

Razkošje v glavi

Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.

"Dobra umetnost življenje zapolnjuje tudi takrat, ko nam je težko"

Razkošje v glavi

Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in nenazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v znanstvenih in strokovnih publikacijah kot v medijih z bolj poljudnim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede. sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, denimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.

Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Vsi, ki se ukvarjajo z orožjem, se slej ko prej srečajo z etično dilemo, kako naj dojemajo orožje

Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino.

Začetki

Zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi.

Srednjeveški gradovi so bili tema, ki je Tomaža Lazarja zelo zgodaj potegnila vase, kot radi rečemo. Vendar se potem ni odločil za študij arhitekture in s tem raziskovanja gradov. Ob tem je spoznal, da pravzaprav živi v okolju, ki ima zelo dolgo in bogato zgodovino, o kateri povprečen meščan Ljubljane ali povprečen Slovenec ne ve veliko. Njemu pa je seznanjanje z zgodovino mesta, okolice in širše skupnosti odpiralo številna vprašanja in izzive. Pot je bila zato logična, zgodovina ga je zanimala v osnovni šoli, nato se je to poglobilo v gimnaziji, in sledil je študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Toda njega ne zanima samo sama zgodovina, ampak tudi orožje in bojna oprema, to pa je tematika, ki zasvoji mnoge mlade fante pa tudi dekleta že zelo zgodaj.

Projekti

Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem, Pot samurajev, Ko zapoje kovina, to je le nekaj naslovov projektov, ki jih je izpeljal sam in skupaj s kolegi. Zanje je bila zelo pomemebna razstava- Vitez, dama in zmaj, leta 2012.

Interesi

Dr. Tomaža Lazarja zanimajo stare obrti, kar s pridom uporablja tudi pri svojem znanstveno-razsikovalnem delu.

 

Potovanja

Za dr. Tomaža Lazarja je pomemben tudi šport, dobra fizična pripravljenost.

Predavanja

 

Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.

Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.