Razkošje v glavi

»Misim, da je zgodovina lahko navdihujoča, da je uporabna znanost, da je učiteljica življenja - pa ne v smislu, da nam bo dajala lekcije, ampak da nas ozavešča.«

Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.

Glasbeni urednik pravi, da je v glasbi vedno hodil po dveh tirih: eno je bilo tisto, kar je bilo po notah, drugo pa tisto, kar je slišal in ponavljal

V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del njenega vsakdana. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski Akademiji za glasbo tudi spoznala, njuna sinova pa sta si za preživljanje prostega časa resda našla druge hobije, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, se v prav vseh sobah njihovega stanovanja drenjajo predvsem instrumenti s klaviaturami. Zdajšnjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika Uredništva glasbenega in razvedrilnega programa dolgo let sooblikoval glasbeno podobo Prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.

Nujno je, da se seznaniš z drugačnim življenjem in njega seznaniš s svojim

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čim pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč odpravlja na dolge poti, pa naj gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Za potopisnim romanom Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.

"Ravno tolikšna samota, še posebno v zvezi z gibanjem v naravnem okolju, predvsem po gozdnatem hribovju, je bila eden izmed razlogov za nastanek sodobnih transverzal; pobudnik ‘matere vseh poti’, Apalaške, je njeno veliko vrednost videl predvsem v dolgotrajni izpostavljenosti človeka samoti, gozdu in seveda sami hoji. Tako pozitivno videnje samote se je od takrat samo še stopnjevalo, pač v skladu s prevladujočimi življenjskimi slogi, ki ljudi tiščijo vedno bolj skupaj. A pri vsem tem se je gotovo treba zavedati, da ima samota lahko tudi kakšno neprijetno plat."

Jakob J. Kenda zna duhovito prepletati zgodbe o svojih prednikih, ki so vsi imeli opravka z gozdovi, gorami ali lovom, zazira se daleč v preteklost slovenskih razprtij, zgodovino delitev, za katere je nujno, da jih presežemo. Umakniti se morajo problemom sodobnega sveta, svarilom in napotkom o drugačni skrbi za naravo in nujnosti ohranjanja umetnosti in kulture, ki jih radi preslišimo. Včasih pa je pogled na odmaknjen svet, ki pripoveduje pozabljene zgodbe, tudi melanholičen.

"A kljub vsej zgodovini, zaradi katere je v kakšni vasi danes živa samo polovica hiš, celo propadajoče prispevajo k slikovitemu vtisu. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo zapustil prizore, ki so kakor s slikarij Pernharta, Karingerja in drugih zastopnikov romantične šole. Tak je bil recimo pejsaž v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca."

Ljubljenec navijačev, ki še čaka na prvi nastop v reprezentanci

Andres ali za prijetelje in domače Andrej Vombergar je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rodne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Argentinski Slovenec ali slovenski Argentinec tekoče govori slovensko, saj so doma ves čas govorili v domačem jeziku, obiskoval pa je tudi slovensko šolo v Buenos Airesu.

Nogomet je igral od malih nog in prav ta šport ga je popeljal v svet - najprej v Slovenijo, nato v Rusijo in zdaj spet nazaj v Slovenijo, ki pa ni nujno njegova zadnja postaja v nogometni karieri, za katero si želi, da bi trajala vse do 40. leta. Posebno mesto v njegovem življenju imata tako Slovenija kot Argentina, kamor se še vedno vrača, saj ima tam prijatelje in starše.

Kaj bo počel ob koncu kariere, še ne ve - verjetno pa bo deloval na področju kineziologije, ki jo je tudi študiral. Andrej Vombergar je človek, ki je pri 26 letih doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.

Čebelarka in apiterapevtka po (po)klicu in strasti

A še veste, kako je biti prisoten? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih  ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.

»Tako rekoč ni nobenega inštrumenta, iz katerega ne bi znal izvabiti zvoka, tona ali melodije," pravi multiinštrumentalist in pevec

»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj ko je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v čas študija klarineta na ljubljanski Akadeniji za glasbo, kjer sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemen pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta, z različnimi glasbili in posledično začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov in vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.

Viki Grošelj

Viktor Grošelj - Viki je krutost in lepoto gora občutil hkrati in zelo zgodaj - pri 18 letih je v gorah izgubil brata, kar ga je močno zaznamovalo za vse življenje. Kljub temu, da je staršem obljubil, da se v gore ne bo podajal več, je v dolini zdržal le pol leta. Tudi zato obljub, ki jih ne more izpolniti, ne daje več.

Vedno je pisal o svojih plezalnih vzponih in jih vestno beležil v zvezkih, ki jih hrani še zdaj. Piše še zmeraj, le da zdaj svoje misli preliva v knjige, saj imajo ljudje njegovo pisanje radi. Spoznal je največja imena svetovnega plezanja in z nekaterimi ustvaril iskreno prijateljstvo. Reinhold Messner v svojem muzeju v Bolzanu na primer hrani njegov cepin.

Viki Grošelj je človek, ki zase pravi, da ne skriva ničesar. A če ga ne vprašamo, o sebi tudi ne govori veliko. Morda tudi zato, ker razume, da je življenje v dolini mnogo bolj zapleteno kot v gorah, kjer se dejansko izkaže, kakšen je človek v resnici. In kaj se z njim zgodi, ko pride do kritične situacije.

Star je 68 let. Gore so zanj točno tam, kjer so bile. Le malo višje se mu zdijo, čeprav nanje še vedno pride z lahkoto mladeniča. Kar bo po duši zagotovo za vedno tudi ostal.

Vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu

Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal skrbeti za razvoj ekip in psihično pripravljenost pripadnikov v 20-em motoriziranem bataljonu, kasneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot, tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig, poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo, monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje in ravnokar izdano delo Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je zaključil šolo za častnike vojnih enot, kasneje je magistriral na področju upravljanja s kadri. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, so pa verjetno še večji odtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je v vseh teh letih delal ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.

»Kultura te zaznamuje in oblikuje,« poudarja upokojeni knjižničar in ljubiteljski kulturnik v Šmarju pri Jelšah in eden od nekdanjih županov z najdaljšim stažem

Če njegovo ime omenite vzhodno od Celja, ga skoraj ni človeka, ki ga ne bi poznal. Že več kot 45 let dejavno sooblikuje utrip lokalnega življenja v Šmarju pri Jelšah, ki je z desetletji postalo bralno in gledališko središče tega dela Slovenije. Je tudi nekdanji dolgoletni župan, ki je skupno nanizal pet mandatov, eden od vrhuncev njegove kariere pa je bilo odprtje muzeja baroka v kraju, ki na enem mestu združuje utrip slikovitega baročnega značaja teh krajev. Jože Čakš, upokojeni knjižničar, ljubiteljski kulturnik in nekdanji župan, v zadnjem času, odkar se je upokojil, brska po spominu in arhivu in s spletnimi zapisi oživlja čase pred desetletij, ko je imel kraj čisto drugačno podobo, kot jo ima danes. »Toliko vsega je v naših krajih nanizala preteklost,« razlaga in nadaljuje, da postaja popisovanje in oživljanju preteklosti na papirju zanj nov izziv. Ne zanika ne potrdi, da morda nekoč o tem spiše tudi knjigo.