Razkošje v glavi

Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.

Nekdanji novinar in nogometni vratar, še vedno velik nogometni navdušenec in sin pisatelja Miška Kranjca

Pogovor je potekal v spominski sobi pisatelja Miška Kranjca, v sobi, kjer je v zadnjih 10 letih svojega življenja ta pisatelj napisal Strici so mi povedali in kjer zdaj živi naš sogovornik.  Glede na to, da si je z očetom delil ljubezen do besede, do pisanja, najbrž ni čudno, da je Matjaž Kranjec postal novinar. Profesionalna pot ga je v dobrih štiridesetih letih peljala od Dela, Radia in Televizije Slovenije, Ekipe, Slovenca do Dnevnika, kjer je ostal do upokojitve. Ali menjavanje služb govori o njegovem nemirnem duhu?

"Ja, to nam je pa kar v krvi. Po očetovi strani. V bistvu je to dar opazovanja." 

Opazovati in videti, tudi tam, kjer danes novinarji več ne iščejo radi - med navadnimi ljudmi. Danes bi vsi delali pogovore le s slavnimi osebami, pripomni. Sam, kljub temu da ga je strankarska politika razočarala, namreč ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: boriti se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. A ne gre zgolj za vzporednico med njim in očetom. "To je bil najin cilj," pove. Če je prekmurski pisatelj iskal zgodbe predvsem v Prekmurju, jih je Matjaž  Kranjec po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Na leto je prevozil tudi 50 tisoč kilometrov, na sedenje v pisarni in opravljanje intervjujev po telefonu pa ni pristajal. Novinar mora med ljudi, verjame še danes.

Z očetom sta si delila tudi ljubezen do nogometa, Matjaž Kranjec je igral v 5 slovenskih klubih, tudi v Olimpiji v njenem najboljšem obdobju. Bil je "golman" (zakaj golman in ne vratar slišite v oddaji), ti pa imajo v ekipi posebno mesto - drugače so oblečeni, le oni se lahko žoge dotaknejo z roko, soigralci jim morajo zaupati.

"Vsak golman se počuti malo posebnega. To pa, priznan, imam v sebi." 

Prav tako ima v sebi Prekmurje, ravnico, ki je prebivalci drugih pokrajin ne morejo čutiti. Čeprav je rojen Ljubljančan in včasih ni želel, da bi ga imeli za kaj drugega, danes ponosno reče, da je po duši Prekmurec - tako kot njegova starša.

Matjaž Kranjec (na sredini) z očetom Miškom in bratom Miškom mlajšim. foto: arhiv družine Kranjec Novinar Matjaž Kranjec (4. v vrsti z leve) s sodelavci z radia Val 202 na tekmi malega nogometa. Foto: Arhiv družine Kranjec 100. obletnica pisatelja Miška Kranjca. Na fotografiji (z leve) Matjaž Kranjec, pesnik Tone Pavček in Miškova žena Ema Kranjec. foto: Miha Žlindra / arhiv družine Kranjec Na fotografiji družina Kranjec v pisateljevi spominski sobi ob 100. obletnici pisatelja Miška Kranjca. foto: Miha Žlindra / arhiv družine Kranjec Novinar Matjaž Kranjec z ženo Viktorijo, hčerko Mankico in njenim partnerjem Kevinom na odprtju Mankičine razstave Po stopinjah mojega deda v paviljonu Expano v Murski Soboti. foto: arhiv družine Kranjec Portret novinarja Matjaž Kranjec. foto: Mankica Kranjec Novinar Matjaž Kranjec pri Črnem jezeru na Mariborskem Pohorju. foto: Mankica Kranjec Novinar Matjaž Kranjec med svojim novinarskim delom. foto: Mankica Kranjec Novinar Matjaž Kranjec na Veliki Planini s psičkom Bluesom. foto: Mankica Kranjec

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih tehnoloških podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njegovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, kar petkrat zvišalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.

"Nekaj vam želim povedati"

Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najbolj vplivne pravnike. Da je postala Varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj.  Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla nedavno, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.

 

Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.

Morda bi na lasten svet morali pogledati kot na eksotiko?

Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb od nas kulturno različnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa se tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva z resnim premislekom, s kritičnim pogledom, ko pa so na vrsti žanri komedije, absurda in groteske, pa pokaže tudi čut za duhovitost.

Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin

Dr. David Petelin je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, zgodovine higienizacije in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem.

Vas Krvava peč,

foto: Jure Knafeljc

Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.

Skalovje- kravava peč, je dalo ime vasi

foto: Jure Knafeljc

Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji, internaciji na Rabu in požigu domače hiše v roški ofenzivi, preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz Klade nad Želimljami, kjer so ostanki halštatskih grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki refugijev, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice Ajdovščine, vasi Malega Polja, zaselka pri Colu na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V Vipavi se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (Velika Plana, Šumadija). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s IV. Jugoslovansko ljudsko armado osvobajat Slovenijo in tu ostal kot častnik JLA. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko nataliteto. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, socializma in postsocializma ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. Sprezzatura – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.

 

Poklici

V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.

Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu finančne krize 2008 in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.

Delovanje

Je član Slovenskega panevropskega gibanja, Zgodovinskega društva Ljubljana in društva Mensa Slovenija. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v Muzeju športa.

Ljubljana

Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala Ljubljana, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.

 

 

Članki

Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Res Novae, Dileme, Šolska kronika) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec glasila Ljubljana.

 

Zgodovina na spletu

Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili spletno stran Zgodovina na dlani, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.

 

Predavanja

Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.

Študij

Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani Škofijski klasični gimnaziji leta 2003 je v naslednjih letih študiral na Univerzi v Ljubljani, Novi univerzi in Policijski akademiji. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na Evropski pravni fakulteti končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri prof. dr. Tomažu Času, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.

 

Potovanja

Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.

Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači antika. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem kalokagatije (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in evdajmonije.

 

Najlepši dan Šport

Tudi šport ga navdušuje.

Zgodovina

To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.

Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.

Učiteljica na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani: »Kdor daje drugim, obdaruje s tem tudi samega sebe.«

Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, kjer se je pisalo domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju.

Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.

»Humor je bistveni del znanstvenega dela. Mislim, da je škoda papirja, če človek objavi znanstveno knjigo, v kateri ni nobenega vica,« pravi slovensko-ameriški raziskovalec zgodovine fizike.

Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike na našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah, poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske pa je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi dejstvo, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa vedno začini še z dobršno mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih uskoških prednikih, pa tudi o njegovem pogledu na humor, se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.

Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.

Najlepše je, kadar tisto, kar si napisal, spregovori tudi drugim. To je največ, kar lahko dobiš kot avtor, pravi pesnik, avtor štirih pesniških zbirk za odrasle in ene za otroke.

Njegov veliki vzor je bil vedno Srečko Kosovel, ker sta doma z istega konca. Pisanje je resna zadeva, pravi, tako za odrasle kot za otroke. To je odgovorno delo, ki ne nastane kar čez noč.

Ponavadi se pesem začne rojevati tako, da se mi vtrne en stavek, včasih mogoče tri, štiri besede, ampak, pomembno je, da ne hodiš brez svinčnika v žepu po širnem svetu. Kadar se ti nekaj vrtne, je pametno to zapisati. Ker, če tega ne narediš, se včasih izgubi in tega ne prikličeš več nazaj.

Letos je izšla njegova prva pesniška zbirka za otroke, Kosmatice, ki je nastajala približno deset let. Gre za zbirko igrivih in nagajivih verzov, kdaj pa kdaj tudi resnobnih, takih, kot so otroci: nasmejani in radovedni, zamišljeni in poredni. Zdi se, kot bi se naš sogovornik z vračanjem na Kras vrnil v toplo in vetrovno otroštvo.

Otroci so zelo kritično, a obenem tudi zelo hvaležno občinstvo. So izredno bistri, ne moreš jih kar tako prenesti naokoli, ker te hitro preberejo med vrsticami. Izredno rad tudi nastopam za najmlajše, saj že otroštva gojim ljubezen do nastopanja.

Knjige so del vsakdanjika Milana Šelja sicer že od otroštva. Ker starši niso imeli veliko časa in so mu brali poredko, se je sproti naučil nekaterih pesmi iz Župančičevih Mehurčkov na pamet. Staro mamo je tako dolgo prosil, da ga je naučila vseh črk, in se je potem naučil branja, še preden je šel v šolo. Denarja za nakup knjig ni bilo in darilo, ki ga je bil najbolj vesel kot otrok, je bila knjiga Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, ki jo je dobil za Miklavža. V osnovni šoli je potem “odkril” knjižnico; hram velikega bogastva in številnih svetov. In čeprav je pisal že v osnovni šoli, nato v srednji šoli in tudi na fakulteti, je njegova prva pesniška zbirka z naslovom Darilo izšla šele leta 2006, ko je bil že v svojih štiridesetih.

Že v dvajsetih letih, na fakulteti, sem začutil, da sem drugačen kot drugi in me je to zelo obremenjevalo. Nekako se nisem mogel razkriti samemu sebi. To je bilo eno veliko, veliko breme, ki me je zelo morilo … Pisanje Darila je bil zame fizičen in emocionalni izbruh. Bil sem izjemno jezen in se mi je zdelo, da se bodo edino tako lahko stvari spremenile. Če ostanemo tiho, če se stvari ne izrazijo, ne ubesedijo, potem se stvari ne bodo nikoli spremenile.

Zbirki pesmi Darilo so sledile zbirke Kristali soli, Gradim gradove in Slediti neizgovorjenemu. Zadnja je izšla lani tudi v angleškem prevodu – angleški jezik je tudi sicer že dolgo njegov drugi jezik, saj zadnja leta s partnerjem Petrom preživlja približno polovico leta na Krasu, polovico leta čez zimo pa v Londonu. Spoznal je, da za svoje ustvarjanje potrebuje oboje: vrvež in širino velemesta ter mir in tišino Krasa, kjer je prizemljen.

Tam, kjer odložim klobuk, tam je moj dom.

Sam se še vedno počuti mladega, radovednega – po duši je večni popotnik, vedno v iskanju nečesa novega, novih izzivov, novih prostorov, novih  ljudi – in to je tisto, kar nas dela kreativne, pravi – dokler smo radovedni, gremo naprej, enkrat, ko postanemo intelektualno leni, potem je konec.

Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Legendarna prevajalka Smrkcev pravi, da je vselej vedela, da je ata Smrk ata in ne, na primer, kak deda

Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v času britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor iščemo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.

Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.

Literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije, skuša pri prevajanju »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«

Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.