Razkošje v glavi

Oblikovalec nakita in umetnik

»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej,« pravi izdelovalec nakita Huberto Široka.

Tudi v otroštvu ni bilo vse lahko. Rodil se je v zakonu Francozinje in Slovenca in nekaj let obiskoval osnovno šolo v Parizu. Ko se je družina leta 1963 preselila v očetovo hišo na Bledu, pa je na svoji koži dobesedno občutil stigmo »tujca«, saj so ga sošolci med odmori celo pretepali. A šola ga je kasneje usmerila tudi k umetnosti- v svet likovnosti ga je namreč na šoli za gradbeništvo popeljal profesor Zmago Modic. Zaradi dedkove bolezni naj bi samo začasno prevzel vodenje njegove zlatarske delavnice, a to »začasno« vodenje delavnice traja zdaj že več kot trideset let.

Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in politično kariero

Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

"Ko druge siliš, da živijo po tvoji meri, jim morda vzameš najbolj žlahtno, kar je v njihovi kulturi. Grki ne morejo križem rok mimo nekoga, ki potrebuje pomoč."

Dr. Dragica Fabjan Andritsakos, ki živi in dela v Ljubljani, kjer poučuje na Škofijski gimnaziji, in v Atenah, tudi izobraževala se je na ljubljanski univerzi in v različnih mestih Grčije, zase pravi, da sedi na dveh stolih, saj je dvojezična, če zanemarimo oba mrtva jezika, katerih mojstrica je, hkrati pa jo navdušuje vse, kar ji s toplimi ljudmi in s prav takšnim podnebjem ponuja Grčija, malo hladnejšo Slovenijo pa pogreša, ko je dalj časa odsotna.

Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura številnih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, "izumljeno ali digitalizirano" zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, v 60. in 70. letih tudi novodobna in sodobna – prebiramo lahko denimo precejšen del opusa Nikosa Kazantzakisa –, vendar ne s tako kontinuirano skrbjo, da bi nad njimi imeli pregled, zato jih moramo še dodobra odkriti.

Dragica Fabjan Andritsakos, strnjeno slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine. Poleg prevodnega ukvarjanja z antičnimi besedili, nedavno izdanega prevoda celotnega pesniškega opusa enega največjih grških sodobnih pesnikov Konstantina P. Kavafisa, imamo v njenem neposrednem prevodu iz tega jezika poslovenjen tudi roman Okrvavljena zemlja pisateljice Dido Sotiriou, ki tematizira velikokrat upodobljeno poglavje iz grško-turške vojne, svojo pozornost pa je usmerila v težko opisljivo trpljenje otrok. Poleg drugih njenih prevodov velja omeniti tudi poezijo Kiki Dimula, Zoi Karelli, Katerine Angelaki - Rouk in druge ...

Prvi glavni in odgovorni urednik STA

Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.

Med dragocenostmi Nadškofijskega arhiva Ljubljana

Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali ravno prek arhivskih dokumentov.

»Spet sem se vrnil h koreninam.«

Ko govori o svoji novinarski karieri, postavi v ospredje dve prispodobi: »Bil sem dvoživka« in »Spet sem se vrnil h koreninam«. S prispodobo o »dvoživki« ilustrira obdobje, ko je delal kot novinar na Valu 202 in hkrati, s čedalje bolj prepoznavnim načinom poročanja, spremljal nastope naših najboljših športnic in športnikov. »H koreninam« pa se je vrnil pred nekaj leti, ko je marsikoga presenetil z odločitvijo, da bo vlogo športnega komentatorja in urednika »prepustil mlajšim in se kot ''valovec'', ki je od pet do glave zastrupljen z radijskim etrom, posvetil še kakšnim drugim temam«.

Psihoterapevtka in svetovalka

Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati, kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.

Gozd je zanj občutenje in ljubezen

Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.

Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.

Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.

Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.

Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.

Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.

Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.

12 evropskih pešpoti

foto: Arhiv Jože Prah

Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km

foto: Arhiv Jože Prah

Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.

Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.

ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI

Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:

" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov.  Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.

Zbiramo jih na naslovu: [email protected] .

E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan;  http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4  , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775

E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš;   http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5   http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs ,  https://mapzs.projekti.si/path/67157

E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje;  https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"

"Alpinizem je zame predvsem duhovna izkušnja, ki je v marsičem podobna izkušnji branja dobre literature," pravi profesor primerjalne književnosti in literarne teorije

Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. V mladosti je bil zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist.

Ilustratorka: »Moje delo ni služba, ampak poslanstvo.«

Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.