Razkošje v glavi

Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.

Samosvoja srčna upornica z razlogom

Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici.

"Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje."

Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.

Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.

"Prenos čustev samo s pomočjo besed je čarovnija"

Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno povezovanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.

V oddaji razmišlja, kaj slovenski literarni besedni ustvarjalnosti doprinesejo literarni natečaji, pojasnjuje, zakaj je sonet zanjo najboljša pesniška oblika za družbeno kritiko, in razkriva, kaj doživlja, ko na odru gleda uprizoritev svojega dramskega dela.

Tako 'usekanih' ljudi, kot so literarni ustvarjalci, ni veliko. Nekako so porazdeljeni med prebivalstvo in 'navadni' ljudje jih imajo za malo prifrknjene, češ tale sploh ne zna iti na normalen sprehod, kar nekaj bluzi. Ampak to je dejansko res - jaz na primer sprehajam svojega psa, moje misli pa so čisto drugje.

Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.

"Šele zdaj lahko počnem to, kar želim!"

Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko.  Njegovo poklicno, pedagoško  in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let,  a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Trenutno ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim -  z novim spoznanjem. 

Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.

Poklicni gasilec, ki je prvak v kickboxu in ga je želel osebno spoznati Arnold Schwarzenegger.

Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.

Foto: Marjan Bolhar

Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Belokranjec od glave do peta

Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je svoje otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto, višješolski študij živinoreje, in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je deloval tudi kot inovator. Del njegove poti pa je bila tudi  politika. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Deloval je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smrkolja, in sicer leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Poti

Življenje Borisa Grabrijana niti za hip ni dolgočasno, deluje na tako širokem področju, da je to težko opisati v nekaj stavkih. Rdeča nit vsega njegovega delovanja pa je skrb za naravno in kulturno dediščino, ki je v Beli krajini še razmeroma dobro ohranjena. Boris Grabrijan pravi zase, da je preprost kmečki fant, ki je bil rojen v Velikih selih pri Adlešičih v Beli krajini. Osnovno in srednjo šolo je končal v Črnomlju, svojo pot je nadaljeval na biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Boris Grabrijan:

"Leta 1999 sem bil na povabilo italijanske organizacije kmetov CIA član delegacije v Strasbourgu na srečanju italijanskih poslancev z Romanom Prodijem, predsednikom Komisije EU, nekaj dni po njegovem imenovanju. Kot edini Neitalijan sem imel priložnost nagovoriti celotno italijansko parlamentarno skupino."

Ob zgornji sliki je Boris Grabrijan zapisal:

"Leta 1999 sem sodeloval na mirnem protestu italijanskih kmetov v Strasbourgu in pred parlamentom z nagovorom podprl protestnike. Sledilo je srečanje z nekaterimi poslanci: Javierjem Solano, Roccom Buttiglionejem, Mitjo Volčičem (zamejski Slovenec, italijanski EU-poslanec) ... Ko so me želeli predstaviti Silviu Berlusconiju, je ta odklonil rokovanje z mano. Poslanec Antonio Di Pietro (tožilec v aferi "čiste roke") pa me je po tem incidentu povabil na kosilo, na tipično "Pizzo napolitano".

 

V muzeju v Bistri 1998 leta v vlogi gostitelja komisarja za kmetijstvo Franza Fischlerja in predstavnikov evropskega kmetijstva. Poleg muzejskih zbirk so si gostje na sprejemu ogledali tudi prikaz domačih obrti in folklore KUD Božo Račič Adlešiči.

Promocija

Boris Grabrijan:

"Dvajset let smo entuziasti v Zvezi društev rejcev drobnice Slovenije organizirali državno tekmovanje v striženju ovc. Leta 1997 sem postal državni prvak, pozneje pa sem zaradi hude nesreče prireditev vodil in povezoval ter komentiral. Zdaj teh za obiskovalce zelo zanimivih prireditev že več let ne organizira nihče."

Dediščina

Lan, 2018

foto: Šimen Zupanič

Boris Grabrijan in Tončka Jankovič, 2018

foto: Šimen Zupanič

Park

Krajinski park Kolpa nima samo naravne, ampak tudi kulturno dediščino. Tu najdemo celo vrsto zanimivih kulturnih spomenikov, stavb in izjemno veliko tako imenovane premične, snovne dediščine. Boris Grabrijan pa se zagnano posveča tudi odkrivanju bolj ali manj znanih Belokranjk in Belokranjcev, ki so pomembni ne samo za svoje lokalno okolje, ampak tudi širše.

Predavanja Ljubezen

Boris Grabrijan je "zaljubljen" v delo na kmetiji, kar se je pokazalo že v otroštvu, saj je večino počitnic preživel na kmetiji svojega dedka. Še več. Ko je delal kot študent v PTT in Komunali Črnomelj, je del dohodka namenil za nakup prvih treh ovc in s tem obudil opuščeno ovčerejo na omenjeni kmetiji.

Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

»V primerjavi z nekom, ki je študiral podjetništvo, mi nismo imeli pojma. Kar smo se naučili, smo se priučili sproti – tako kot partizani,« se začetkov spominja prvi mož glasbene založbe Dallas

Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.

Policist na braniku domovine

Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.

Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

"Prekletstvo tega, da si iz hobija naredil svojo glavno dejavnost, je v tem, da ostaja malo časa za dodatne hobije," meni dr. Aleš Musar.

Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici dr. Aleksandri Kornhauser Frazer, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Poti

Življenjske poti posameznikov so enkratne in posebne, kot je poseben vsakdo med nami. Nekomu so sojenice in rojenice namenile tako, drugemu drugačno usodo in zato lahko med seboj primerjamo le delčke svojih življenj z delčki življenj drugih.

Študij

Po desetih letih dela na Univerzi, ko je končal doktorski študij  in pridobil naziv docent, pa se je zgodil preobrat, dr. Aleš Musar se je namreč odločil, da take kariere ne bo nadaljeval še naslednjih 30 let.

Študij mu je dal širino in kot asistent dr. Aleksandre Korenhauser Frazer je sodeloval v mednarodnih projektih.

 

Vodenje

Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, med študijem pa je bil tudi turistični vodič in je opravil izobraževanje v okviru potovalne agencije Kompas.

Vzorniki

Vzornici dr. Aleša Musarja sta njegova žena dr. Nataša Pirc Musar in dr. Aleksandra Kornhauser Frazer.

Dr. Aleksandra Korenhauser Frazer

foto: Alenka Sivka

Navdušeni popotnik

Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, to navdušenje pa deli z njim tudi njegova družina.

Obrat

Vsakdo doživi tudi tak in drugačen obrat, ki ne preseneti samo drugih, ampak tudi nas same. Tako zanimivo pot ima tudi dr. Aleš Musar, ki je iz znanstvenih vod nadaljeval svojo kariero v finančnem sektorju in se potem začel ukvarjati s prenovo kulturnega spomenika.

 

 

Ruska dača

Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je pravzaprav vila, urejena v tako imenovanem ruskem slogu.

Ob prenovljeni zunanjosti je svojo podobo dobila tudi skrbno opremljena notranjost vile, ki je na voljo za vodene oglede, pa tudi številne kulturne, kulinarične, poslovne in zasebne dogodke. Dr. Aleš Musar.

Nastopi v  letu 2020 Trenutki in zgodbe

Raziskovanje usode družine Petrič je prineslo zanimive podatke o usodi Franca Petriča, pove dr. Aleš Musar.

Zakladnica

Dr. Aleš Musar dojema Rusko dačo kot škatlico z dragulji. Ti dragulji pa so drobne zgodbe, ki jih lahko uvrstimo v prostor in čas, in predmeti, ki jih zbira in odkupuje in ki dodatno osvetlijo usode ljudi in njihovo življenje v času izpred sto in več let.

Priznanje

Prvič, odkar Slovensko društvo konservatorjev podeljuje Steletovo priznanje, je to šlo to v roke investitorju. Dr. Aleš Musar z ekipo strokovnjakinj in strokovnjakov, z odlično konservatorko Damjano Pediček Terseglav in restavratorjem Jožefom Drešarjem iz podjetja GNOM, ki je izvajalo dela, priznanje prejema za celovito prenovo vile Ruska dača v Zgornjih Gameljnah.

Premisleki

Dr. Aleš Musar je s svojo ženo dr. Natašo Pirc Musar tudi, kot rečemo, družbeno dejaven, saj sta napisala pobudo ob začetku epidemije covida-19. V pobudi se zavzemata tudi za uvedbo temeljnega dohodka.

Par

foto: Rok Mlinar/Obrazi

 

 

Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.

Slovenist, ki nenehno išče načine, da dodatno obogati razkošje v glavi

Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje z tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.

Pravijo, da je njegov zaščitni znak nalezljiv nasmeh. Marsikdo pa tudi z zanimanjem prebere njegovo avtobiografsko knjižno izdajo Slovo od Loga.

"17. septembra leta 1988 je bila sobota. Za slovo sem si zavrtel še pesem »Ti si sav moj bol« s plošče skupine Ekaterina Velika in »Like a hurricane« skupine Mission. Poslovil sem se od Loga, od matere, ki ni mogla skrivati solz, brat Matjaž pa me je v belem amiju odpeljal na vlak v Ljubljano. Na poti do Ljubljane mi je povedal še par praktičnih napotkov, kako preživeti prve dni v vojski. S seboj sem imel okusne sendviče s slanino in knjižico o velikem Beethovnu Slovenskega knjižnega zavoda. V kupeju je bil vojak z desetarskim činom, ki sem ga imel, nevedni skorajšnji vojaček, za ne vem kakšnega visokega oficirja. Prometnik je dvignil loparček, zapiskal in kompozicija je odpeljala proti Borovnici, Logatcu, Postojni in Divači, od tam pa naprej čez vrsto istrskih vasi vse do starodavne Pule, pet dolgih ur. To je bilo moje prvo slovo od Loga. S seboj sem odnesel dušo, polno strahu, in privid dolgih črnih las, ki se je zrcalil v smaragdni Soči. Na stanici u Puli se je pod večer nad menoj razprlo sivooljčno oblačno nebo."

Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.

Etnologinja z dušo in srcem

Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in v Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi.

Alenka Černelič Krošelj deluje v različnih stanovskih in drugih društvih v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju; tako je na primer predsednica Slovenskega etnološkega društva, podpredsednica odbora ICOM Slovenija in podpredsednica predsedstva Skupnosti muzejev Slovenije. Od oktobra 2019 je predsednica alianse ICOM SEE (Mednarodni muzejski svet JV Evrope).

Je tudi predsednica strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja v drugem mandatu, predsednica sveta Pokrajinskega muzeja Kočevje in članica upravnega odbora LAS Posavje. Ob njenem prihodu na čelo Posavskega muzeja Brežice je bila to mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli prav malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. In ker je prišla iz dinamičnega okolja, v katerem je sodelovala pri številnih projektih, ki se niso posvečali le strokovnosti, ampak tudi predstavljanju in promociji njihovega dela, ali jih vodila, je bilo prav to tudi prvi korak na njenem novem delovnem mestu direktorice.

Študij v večjih mestih je vedno svojevrsten izziv, saj številni, ki prihajajo sem študirat iz bolj oddaljenih krajev, po koncu študija najraje ostanejo kar v velikih središčih. Služb v manjših krajih ni na pretek in če hoče kdo študirati  humanistične znanosti, je možnosti še toliko manj. Alenka Černelič Krošelj se ni odločila, da gre po opisani poti in po študiju ostane v Ljubljani, zakaj, izveste v oddaji.

 

Alenka Černelič Krošelj je izredno dinamična in dejavna, saj deluje na najrazličnejših področjih: je predsednica posavske podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, članica Društva za oživitev mesta Brežice, članica Društva 1824.

Alenka Černelič Krošelj je polna idej in je vedno v ustvarjalnem gibanju, to pomeni, da ima veliko načrtov tako znotraj Posavskega muzeja, ki ga vodi, kot tudi za povečanje prepoznavnosti Posavja na področju kulture v najširšem pomenu besede.