Razkošje v glavi

Raziskovalka kulture rojstva, svetovalka ženskam v obporodnih duševnih stiskah

Dr. Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu; je predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil; je ljubiteljica narave, mati in pesnica.

V oddaji razmišlja o raznorodni naravi dela, pojasnjuje, kakšen je pomen porodnih babic za celotno človeško družbo, in razkriva, kako se skozi oči znanstvenice in svetovalke spominja svoje izkušnje poroda.

Nujno je, da je ženska v središču porodne skrbi. Ona je tista, ki rojeva. In to, da rojeva, nikakor ne pomeni, da naj svoje pravice do avtonomnosti pusti pred vrati porodnišnice.

Danko Petronijević se je rodil leta 1954 v Sarajevu. Tam se je že zelo zgodaj začel ukvarjati s fotografijo in grafičnim oblikovanjem, kasneje pa je kot asistent na sarajevski akademiji likovnih umetnosti svoje znanje in navdušenje nad tem poklicem prenašal tudi na študente. Učenje fotografije, ki sicer zaznamuje tudi njegovo nadaljnjo poklicno pot, pa je leta 1992 prekinila vojna. Danko Petronijević je kljub srbskemu poreklu ostal v obleganem Sarajevu in s fotografskim objektivom beležil tamkajšnje vojno dogajanje za vlado BiH, njegova žena Ida Velikanje Petronijević pa je delala kot montažerka na sarajevski televiziji. Ko sta po pol leta dobila možnost za azil, sta se v skrbi za svoja otroka vendarle odločila oditi in prišla v Slovenijo, kjer živita še danes.

Če sta tudi po selitvi nadaljevala delo fotografa in filmske montažerke, pa par hkrati že vseskozi spremlja tudi stara umetnost makrameja: izdelovanja najrazličnejših izdelkov s pomočjo vozlanja vrvi. K dejavnosti, od katere sta nekaj let živela že v Sarajevu, sta se vrnila kmalu po selitvi v Slovenijo, ponovno pa sta jo začela obujati ob upokojitvi pred nekaj leti, ko sta pod znamko Madidah s svojimi makramejem opremila celo razkošen hotel blizu Splita in čevlje znanega pevca Dina Merlina, hkrati pa sta v tej v meditativni dejavnosti vozlanja našla tudi notranji mir, ki jima ga njuna življenjska pot velikokrat ni omogočala. Z Dankom Petronijevićem se je o njegovem življenju - ki ga je po eni strani zaznamovala tragičnost vojne ob razpadu Jugoslavije, po drugi strani pa trmasta vztrajnost ter strast do fotografiranja in oblikovanja – za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"

"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."

Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.

"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.

Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.

Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."

Prva pri nas, ki je strokovno pristopila k ljudem z gluhoslepoto in sistematično začela razvijati jezik gluhoslepih.

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi.

"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati  je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.

Z medvedkom, Urška Perenič:

"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."

Otroštvo, Urška Perenič:

"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."

Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.

Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.

Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.

Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).

Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.

Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.

Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.

Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.

Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.

Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.

Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.

Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.

Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.

Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.

Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.

Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.

Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).

Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.

Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.

Angola, Urška Perenič:

"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."

Angola, Urška Perenič:

"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."

Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?

"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."

Na preseku ekologije, politike, likovne umetnosti in zgodovine

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Prek njenih prevodov v grščini zaživela številna slovenska literarna dela

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati  dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja.  Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva."  Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo.

Filozof in teolog, ki je postal okoljevarstvenik in borec proti tajnim sporazumom

Slovenski podnebni cilji so prenizki, pa še teh ne upoštevamo, opozarja Andrej Gnezda iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.  Želel si je pridobiti široko izobrazbo, zato je študiral filozofijo in teologijo, brez ambicij, da bi bil posvečen v duhovnika. Narava ima posebno mesto v njegovem življenju že od otroštva, zato so ga že med študijem začela vznemirjati okoljska vprašanja. Pred leti ga je slovenska javnost spoznala na čelu koalicije proti tajnim sporazumom, prislužil si je opis: nevladnik, ki se je odločil biti bitko z »brezsramnim delom korporativnega sveta«. Zakaj bi EU morala izstopiti iz energetske listine in kaj pomeni zelena proračunska reforma? Bo podnebni vrh v Glasgowu dal oprijemljiv napredek ali se bo iztekel v »zeleno prevaro«?

Od računalništva do fotografije, teka, kolesarjenja do projekta Stareslike

Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30 leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko.

Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na inštitutu Jožefa Štefana, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Podjetje, v katerem je delal tudi Miloš Toni, se je ukvarjalo z računalniškim opismenjevanjem in skupaj s sodelavci je bil pionir pri opozarjanju, da je treba z računalništvom seznaniti tudi vse tiste, ki jim to področje ni osnovna izobrazba ali vsakodnevna služba.

Miloš Toni je počel različne stvari, marsikaj ga je zanimalo in navduševalo in pri 68 letih so se nekatere stvari izkristalizirale. Zelo rad je v naravi.

Miloš Toni je tudi tekel, takole je povedal v enem od intervjujev:

"Pretekel sem šest maratonov: dva na Dunaju, dva v Trstu in po enkrat v Barceloni in Berlinu. Na ljubljanskem smo tekli na 21 km. Tekel sem med leti 1998 in 2008, nato sem prenehal zaradi težav s tetivo, kolesaril pa sem še vedno lahko.."

In kolesarjenje je Miloša Tonija zelo prevzelo.

Miloša Tonija je spremljal in ga še vedno povsod spremlja fotografski aparat. Ta ga je zanimal že v osnovni šoli.

Miloš Toni piše:

"Zadnjič sem pregledal svojo zbirko 500.000 obdelanih fotografij in ugotovil sem, da sem prisoten na presenetljivem številu.
V Trumpovi stolpnici imajo ogromna ogledala. To je bilo veliko in tako ravno, da me je prav zamikalo, da bi fotografiral tisto, kar je bilo v njem videti. A kaj, ko mi je pred objektiv kar naprej skakal neki tip v bundi in s fotoaparatom."

"V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici. Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo."

"Najino tridnevno kolesarjenje sva končala. V bistvu sva od doma kolesarila dva dneva, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov. V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesoma, da sva morala domov odkolesariti. Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesi letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi sprevodniki smo zabavno poklepetali. Kombinacija kolesarjenja in vrnitve z vlakom domov se mi zdi prav idealna."

Ob zgornji sliki je Miloš Toni zapisal:

"Le redko naredim kakšen avtoportret. Menda jih lahko preštejem na prste ene roke. Ampak stranišča pa fotografiram bolj pogosto. Med svojimi potovanji sem naletel na različna in žal mi je, da tega nisem počel še, ko smo dopuste preživljali v jugovzhodni Aziji. Tam je bilo kaj videti. V Oslu pa so bila prav vsa stranišča v kavarnah in restavracijah prostorna, da bi pri nas lahko v vsakem naredil celo stanovanje. To na sliki je bilo v kleti najinega hotela poleg zajtrkovalnice. Všeč so mi bili številni odsevi in zelen odtenek, ki je nastal od številnih prehodov svetlobe skozi steklo. Za takšno fotografijo je potrebno nekaj spretnosti. Poiskal sem pravo višino in pazil, da fotoaparat ni bil nagnjen po nobeni od osi."

V dvanajstih letih, odkar obstaja spletna stran Stareslike, je bilo približno 4300 dni in približno toliko prispevkov so tudi objavili. Osnova za tak prispevek je stara fotografija, o kateri napišejo vse, kar vedo, pove Miloš Toni.

Miloš Toni je zapisal:

"Čas gre hitro, prehito. Če se kdo, se tega zavedamo sodelavci skupine Stareslike. Nazadnje smo se v živo srečali, ko smo proslavili deset let od prve objave. Od takrat vsako jutro objavimo vsaj en prispevek na strani https//stareslike.cerknica.org. Na ta način smo ohranili veliko izročila, ki bi drugače šlo v pozabo."

Projekt Stareslike ima izjemen odziv na Notranjskem, vsak dan spletno stran obiščejo iz vsaj od 300 do 400 osebnih računalnikov, to pomeni od 1300 do 1500 obiskov strani.

Miloš Toni:

"Ponosni smo na ta uspeh. Dobro se zavedamo, da le skupaj lahko ustvarimo tako obširen zapis o naših krajih. Povrhu vsega se še dobro razumemo in se znamo tudi poveseliti. Od začetka smo organizirani tako, da se srečamo le enkrat ali dvakrat na leto, zadnje čase pa zaradi korone še to ne. "

Miloš Toni tudi predava, kot zanimivost pove, da vodi en fotografski tečaj že enajst let.

Miloš Toni:

"Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v veliko prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo. Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bili razlage in vodenje temu primerne. Še enkrat – nepozabno."

Zbrali smo nekaj fotografij in utrinkov iz dnevnika, ki ga vodi Miloš Toni na spletu. Takole je zapisal:

"Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.

"Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo."

"Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku. Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami."

"Tu pa se ustaviva bolj poredko. Usedeva se za kakšen trenutek in se razgledava po vrtu. Je pa ta kotiček primeren za kakšen telefonski pogovor. Moj telefon znotraj bolj slabo lovi, na tej klopci pa je sprejem neprimerno boljši."

"Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi do sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo. Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden."

"Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam. Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov, da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara."

"Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh! Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo."

"Med božičem in novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo. Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo."

Miloš Toni ima še en projekt in sicer z naslovom obeležja. Domači pa ga prepričujejo še, da naj se loti zapisovanja svojih spominov.

Miloš Toni je ob koncu strnil svoje razmišljanje:

"Že enajst let vodim Fotodnevnik z naslovom Ena na dan (http://1toni.wordpress.com). Vsak dan objavim po eno svojo fotografijo, kar me drži v gibanju in v stiku s fotografijo. Vsak dan se mi ne ljubi še postelje postlati, eno fotografijo pa mi je v teh enajstih letih uspelo objaviti  prav vsak dan. Veliko spominov in podrobnosti iz tega časa je že izpuhtelo. Iz objavljenih in ostalih fotografij pa vidim, da je bilo v času, ki ga pokriva fotodnevnik, veliko dogodivščin, aktivnosti, idej, projektov, izletov in potovanj, pa tudi vloženega truda. Da vse skupaj traja že kar nekaj časa, je razvidno tudi iz različnih okvirjev očal, ki jih nosim na fotografijah, še bolj pa se je v tem času spremenila barva mojih las."

Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil

V  Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi  usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi.

V osnovni šoli je bil Luka Bogovčič zagovornik pravic sošolcev. Vedno se je zavzemal in se še vedno zavzema za šibke. Tako ljudi kot živali. Prepričan je, da so prebogati ljudje del težav in ne rešitev naše družbe in planeta.

Pogosto slišimo, da zgledi vlečejo, in ko Luko Bogovčiča vprašaš, ali ga je v restavratorske vode popeljal vpliv njegovega očeta akademskega slikarja in restavratorja Ivana Bogovčiča, je njegov odgovor pritrdilen. Vpliv je vsekakor bil. Pot v restavratorske vode pa mu je nekako krojila usoda. Slikarstvo ga je spremljalo ves čas in zato si je zelo želel nadaljevati študij na akademiji, to pa mu po spletu okoliščin ni uspelo. Zato se je posvetil restavratorstvu, ki je pestro in vključuje tako slikarstvo kot kiparstvo.

Luka težave, s katerimi se srečuje v življenju, razume kot izzive in ne kot prepreke, pred katerimi bi klonil. Ta vztrajnost, volja ali trma verjetno izvirajo iz kraških korenin. S Krasa, natančneje iz vasi Kopriva je njegova pranona Justina po mamini strani. Na Kras gre kolesarit in hodit, da si napolni baterije. Nanos, Kokoška, Vremščica, Slavnik so na njegovem seznamu večkrat na leto. Luka je kot študent sodeloval na zahtevnih  restavratorskih terenskih akcijah, ki jih je vodil njegov oče Ivan Bogovčič. Šlo je za posege na freskah na Visokem pod Kureščkom in za antične mozaike v Izoli. Delo je bilo zahtevno, pa vendar ga to ni odvrnilo, da tudi sam ne bi postal restavrator.

Jadranje in jadrnice, Luka Bogovčič. Jadrnice je občudoval, odkar se spomni, pravzaprav vse, kar se navezuje na morje. Obožuje Kornate, za katere meni, da so kot potopljen Kras. S svojo jadrnico Olivo pluje po Jadranu, z morjeplovcem Miranom Tepešem je jadral po Jadranu, Grčiji in od Sydneyja do Hobarta na Tasmaniji.

K zgornji sliki: jadrnica Skokica je Luko in ekipo, skupaj s svojim lastnikom Miranom Tepešem, ki je bil z njo takrat že tretjič okoli sveta, varno pripeljala v Hobart na Tasmaniji.

Luka Bogovčič  je bil vedno nemiren, strasten in vedoželjen. Glavo si je resno poškodoval že v zgodnjem otroštvu, ko je preizkušal, koliko časa se da voziti kolo miže. Plezal je na drevesa, škarpe, po zidovih. Poškodbe komolcev in kolen so bile stalnica, a pot je šla dalje in življenje je postajalo pestrejše in zanimivejše. In traja še danes. Na Fidžiju ga je v vodi napadla strupenjača, pasasta morska kača ali krait, a se je ugrizu izognil. Pravi, da se na vse vedno pripravi, da pa brez avantur ni pravega življenja.

K zgornji sliki: Luka je na Novi Zelandiji ustavil štoparju, za katerega se je izkazalo, da ima dekle v Ljubljani.

K zgornji sliki: kava na Fidžiju je tako močna, da omrtviči ustnice in  možgane. Glede fidžijske kave še to;  to kavo imenujejo tako kot mi "kava", je pa to obredna pijača, ki jo tam pijejo vsak večer pozno v noč skupaj s turisti in je narejena iz posušenih in zmletih korenin rastline yaqona.

Luka Bogovčič se ukvarja tudi s fotografiranjem, to je za njegov osnovni poklic nujno, vendar pa je to tudi njegov konjiček. Kamor koli gre, ima s seboj fotoaparat ali telefon, s katerim ujame trenutke, ki jih zazna kot lepe, zanimive. Z vsakega potovanja prinese kup fotografij. Precej je potoval po Evropi, pred nekaj leti pa si je vzel čas tudi za Avstralijo, Tasmanijo, Novo Zelandijo in Fidži. Na Fidžiju je spoznal Slovenca Žareta, s katerim sta v njegovi koči v džungli spletla pristno prijateljstvo, ki pa ga je pretrgala nenadna Žaretova smrt.

K zgornji sliki: Žare je leta živel v svoji koči v džungli, z Lukom sta postala in ostala prijatelja, Žare je umrl pred dvema letoma.

Luka Bogovčič ima svoj atelje v Škofji Loki, kjer je najel prostore v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. Po njegovih besedah gre za častitljivo staro hišo, v kateri naj bi bila nekoč, glede na ime, pivovarna. Ime Prajerica naj bi bila popačenka nemške besede Brauerei, kar pomeni pivovarna. Tudi tu ima Luka svoje načrte. Počasi pripravlja prostor za domače varjenje piva.

Škofja Loka je staro in lepo mesto. Ljudje so nanj zelo navezani, kar se zelo čuti v vsakodnevnih pogovorih. Luka tam živi s partnerko Tanjo in otrokoma Drejcem in Danajo, družbo pa jim dela weimaranka Delta, s katero se Luka med tekom sprošča po zeleni škofjeloški okolici.