Razkošje v glavi

Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Foto: DK

»S poezijo zabeležiš samega sebe. Samega sebe v svetu, v tistem trenutku.«

Toneta Škrjanca poznamo po prizemljeni, izrazito neizumetničeni poeziji, polni vsakdanjih vtisov in prizorov, ki pa vendarle vedno znova dajejo občutek, da – pa čeprav le posredno in nevsiljivo – nagovarjajo zelo temeljna človeška vprašanja. Čeprav je Škrjanec danes med najbolj uveljavljenimi slovenskimi pesniki in je prevajan v več tujih jezikov, priznanje pa je konec koncev dobil tudi s kar nekaj pomembnimi pesniškimi nagradami, pa nikakor ne gre za enega tistih piscev, ki so že v mladosti izdajali prve zbirke in so tako v svojih kot v tujih očeh celotno življenje preživeli kot »pesniki«. In to ne le zato, ker je Tone Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Blues zamaha izdal šele pri 44-ih letih, pred tem pa dolgo opravljal zaposlitve, ki pravzaprav niso imele nobene povezave s poezijo, ampak tudi zato, ker še danes nikakor ne ustreza stereotipu romantičnega umetnika ter po svoji drži prej daje vtis ležernega obstranca, ki nevsiljivo in distancirano motri svet okoli sebe. O nekaterih postajah njegovega življenja – od odraščanja v ljubljanski Šiški in potovanj na bližnji vzhod, pa do novinarskega dela v Litostroju, programskega vodenja ljubljanskega KUD-a France Prešeren in izdaje prve pesniške zbirke – se je s Tonetom Škrjancem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.

"Vedno na strani zatiranih - to je moje vodilo!"

Fotografija je lahko dokument preteklosti. Lahko nas opominja, spodbuja k razmisleku, lahko odstira tisto, česar ne vidimo ali ne želimo videti. Prav zadnje je značilno za Meto Krese, fotografinjo in novinarko, ki fotoreportaže objavlja v slovenskih in tujih časopisih in revijah. Za sabo ima nekaj samostojnih razstav, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah. Svobodnjakinja, ki je dvakrat dobila štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, je dobitnica evropske novinarske nagrade leta 2011, leta 2006 pa je prejela nagrado za izstopajoče dosežke Društva novinarjev Slovenije.

Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

»Kdor nima v sebi že izvorno čuta za duha, bolje, da se ne loti nečesa takega, kot je analitična filozofija: ker bo čisto osušel,« pravi filozof, ki ga zanima vse od logike pa do azijskih filozofij in družbene teorije

Dr. Andrej Ule je filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. Če gre po eni strani za discipliniranega misleca, ki se ukvarja z najbolj metodološko strogimi področji filozofije, pa razmišljanje in pisanje Andreja Uleta segata še mnogo širše. Filozof, ki je izdal celo vrsto knjig in člankov o logiki, spoznavni teoriji, filozofiji jezika ter teoriji znanosti in ki je najprej misli celo, da bo postal matematik, namreč po drugi strani že od mladosti bere azijska filozofska in religijska besedila ter pravi celo, da je za tistega, ki v sebi nima že izvorno čuta za duha, bolje, da se sploh ne loti nečesa takega, kot je skoraj matematično natančna analitična filozofija. Če je Ule že s tem verjetno eden naših najširše razgledanih in najbolj vsestransko radovednih filozofov, pa gre hkrati za človeka, ki ga že od zgodnje mladosti, ko je bil udeležen v študentskih gibanjih, močno zaposlujejo tudi družbena vprašanja, predvsem vloga znanosti in znanstvenega dela v družbenih procesih. O njegovi življenjski in filozofski poti se je z Andrejem Uletom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenícah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Ves čas pa je bila povezana z umetnostjo. Že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini. V okviru Kulturno umetniškega društva Janko Živko Poljčane je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Umetnostna zgodovinarka s številnimi interesi, ki pravi, da je raziskovanje način življenja

Dr. Simona Kostanjšek Brglez je otroštvo preživela v Studenicah in Poljčanah, kjer je končala tudi osnovno šolo. Šolanje ja nadaljevala na III. gimnaziji v Mariboru. Vseskozi pa je bila povezana z umetnostjo, že v osnovni šoli je pisala pesmi, slikala in bila dejavna v dramski skupini pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane pa je bila dejavna tudi v recitacijski in likovni sekciji. Kultura in umetnost sta jo spremljali tudi pozneje, zato se je odločila za študij na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Zakaj jo ravno umetnost tako navdušuje, pravzaprav ne ve, jo pa to navdušenje spremlja že od otroštva. Dolgo sta si v njenem življenju podajali roke likovna in literarna umetnost. Ko se je v srednji šoli odločala, kam naprej, se je odločala med slovenskim jezikom s književnostjo in likovno umetnostjo. Najprej je izbrala prvo in kmalu ugotovila, da jo zelo vleče k drugi. Med študijem je nato spoznala, da jo bolj kot ustvarjanje zanima raziskovanje umetnosti. Pri tem je odločilno vlogo odigrala umetnostna zgodovinarka prof. dr. Marjeta Ciglenečki, ki je predavala s takim žarom, da je Simono Kostanjšek Brglez popolnoma navdušila in tako usmerila njeno nadaljnjo študijsko in raziskovalno pot. Po diplomi se je vpisala na podiplomski študij in se kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU. Njeno pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Ustvarjalnost Literarna umetnost

Od nekdaj je rada pisala, zlasti pesnila. Za svoje pesmi oziroma pesniško zbirko Na poti se rodi pesem je leta 2004 prejela Prešernovo nagrado III. gimnazije Maribor. Bila je prva vodja recitacijske sekcije KUD Janko Živko Poljčane, nastopala je na različnih prireditvah in jih tudi povezovala.

Likovna umetnost

Odkar pomni, ustvarja. Kot osnovnošolka je z risbami opremila knjižice za smučarski in plavalni tečaj, pripravljala razstave slik in risb, izdelovala voščilnice, pozneje je sodelovala tudi pri snovanju in postavljanju scen za različne prireditve KUD Janko Živko Poljčane, nato pa se je v študijskih letih posvečala predvsem slikanju.

Dramska umetnost

Ljubiteljsko gledališče je njen dolgoletni hobi. Že v osnovni šoli je bila dejavna v dramskem krožku, nato je bila članica dramske skupine III. gimnazije v Mariboru in dramske sekcije pri Kulturno umetniškem društvu Janko Živko Poljčane. Leta 2020 so se člani dramske sekcije KUD-a po večletnem premoru spet zbrali in na oder postavili aktualizirano zgodbo o Pepelki, ki govori o vplivu in posledicah sodobne tehnologije.

Raziskovanje

Dr. Simona Kostanjšek Brglez seveda ne preučuje samo baročne cerkvene umetnosti. Zanimiv je naslov njene doktorske disertacije: Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem.

Predavanja

Ob raziskovanju si prizadeva tudi za promocijo kulturne dediščine, o kateri redno predava, saj verjame, da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, tudi cenili.

Terensko delo in odkritja

V veliko zadovoljstvo ji je terensko delo, ki ji omogoča neposreden stik s kulturno dediščino, poleg tega pa je največ odkritij povezanih ravno s terenskim delom, saj se vedno najde kakšno presenečenje.

Slovenska Bistrica

Dr. Simona Kostanjšek Brglez je raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer je zaposlena pri projektu Umetnost za turizem. Zadnja tri leta se raziskovalno posveča zlasti arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu v Slovenski Bistrici in okolici, sicer pa se ukvarja z baročno cerkveno umetnostjo, pa tudi s profano ikonografijo in moderno umetnostjo. Slovenska Bistrica je zanimivo mesto, ki je širše manj znano, pa vendar se ponaša z zelo zanimivo dediščino.

Mostovi

Dr. Simona Kostanjšek Brglez pa se ne posveča samo arhivskemu delu, preučevanju različnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, nastalih v različnih obdobjih. Prestopa tudi reko, ki deli dva bregova: gospodarstvo in znanost. Oziroma v njenem primeru umetnost in turizem. Tu uspešno sodeluje s projektnim partnerjem, turistično agencijo Sajko turizem. Sad tega sodelovanja so tudi štirje novi itinerariji, ki temeljijo na kulturni dediščini. Sicer pa se kot raziskovalka povezuje tudi z drugimi akterji na področju turizma in sodeluje v raznih delavnicah na temo oblikovanja turističnih proizvodov. Turistični proizvodi, ki so jih uspešno zastavili in umestili v program turistične agencije Sajko turizem, so Jernejeva pot in Slovenska Bistrica, Kulturni in naravni biseri Pohorja, Haloz in Dravinjske doline, Utrip srednjeveških trgov in Po poti plemstva na slovenjebistriškem.

 

Potovanja Hribi, gore Kinologija

Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje. Doc. dr. Matejo Kos Zabel je pred mikrofon povabila Petra Medved.

Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo.

Gostja današnje oddaje Razkošje v glavi bo muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije in docentka na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, dvojna doktorica znanosti umetnostne zgodovine in heritologije Mateja Kos Zabel. Specialni področji njenega dela na področju uporabne umetnosti sta keramika in steklo. Je avtorica številnih razstav, člankov in knjig ter raziskovalka, ki v svoje delo vključuje naravoslovne metode pri preučevanju muzejskih predmetov. Opravlja tudi ekspertno delo in je vodja evropskega projekta Kreativno podjetništvo v keramičnih regijah – razvijanje, izobraževanje, vzpodbujanje.

Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga

"Industrijski oblikovalci nismo obrtniki. Od nas ljudje – uporabniki in investitorji – pričakujejo dobro rešeno nalogo, ki pa ni le funkcionalna, zaželena ali izvedljiva, ampak je tudi nova in premakne razvoj naprej."

Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo.

Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa celo komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja.

Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem Saša Mächtig razmišlja v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem.

 

 

 

 

 

Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje.

O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

"Za bralne navade naših otrok smo odgovorni starši in ne šola, mi smo tisti, ki jim moramo dati dober zgled," pravi diplomirani zgodovinar in pisatelj.

Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, vsekakor pa ne razlog za pisanje.

O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka

Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.

Otroštvo

Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.

 

"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)

Družina

Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.

Zaposlitev

Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.

Javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah

Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.

"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)

Projekt Savus

Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)

Hiša Magolnik

Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:

"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."

 

Odpiranje v svet

Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.

Študijski krožki

Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:

"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)

Oglarska dežela

Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.

Potovanja

Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.

Gore in hribi

Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.

Izobraževanje, predavanja, prostovoljstvo in še in še

Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.

Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.

"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."

Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

»Prepričana sem, da vsak človek lahko največ prispeva, če je sprejet v ekipi,« pravi dr. elektrotehnike in nekdanja direktorica podjetja Domel

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.