Policist na braniku domovine

Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.

"Prekletstvo tega, da si iz hobija naredil svojo glavno dejavnost, je v tem, da ostaja malo časa za dodatne hobije," meni dr. Aleš Musar.

Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici dr. Aleksandri Kornhauser Frazer, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Življenjske poti posameznikov so enkratne in posebne, kot je poseben vsakdo med nami. Nekomu so sojenice in rojenice namenile tako, drugemu drugačno usodo in zato lahko med seboj primerjamo le delčke svojih življenj z delčki življenj drugih.

Po desetih letih dela na Univerzi, ko je končal doktorski študij  in pridobil naziv docent, pa se je zgodil preobrat, dr. Aleš Musar se je namreč odločil, da take kariere ne bo nadaljeval še naslednjih 30 let.

Študij mu je dal širino in kot asistent dr. Aleksandre Korenhauser Frazer je sodeloval v mednarodnih projektih.

Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, med študijem pa je bil tudi turistični vodič in je opravil izobraževanje v okviru potovalne agencije Kompas.

Vzornici dr. Aleša Musarja sta njegova žena dr. Nataša Pirc Musar in dr. Aleksandra Kornhauser Frazer.

Dr. Aleksandra Korenhauser Frazer

foto: Alenka Sivka

Dr. Aleš Musar je navdušen popotnik, to navdušenje pa deli z njim tudi njegova družina.

Vsakdo doživi tudi tak in drugačen obrat, ki ne preseneti samo drugih, ampak tudi nas same. Tako zanimivo pot ima tudi dr. Aleš Musar, ki je iz znanstvenih vod nadaljeval svojo kariero v finančnem sektorju in se potem začel ukvarjati s prenovo kulturnega spomenika.

Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je pravzaprav vila, urejena v tako imenovanem ruskem slogu.

Ob prenovljeni zunanjosti je svojo podobo dobila tudi skrbno opremljena notranjost vile, ki je na voljo za vodene oglede, pa tudi številne kulturne, kulinarične, poslovne in zasebne dogodke. Dr. Aleš Musar.

Raziskovanje usode družine Petrič je prineslo zanimive podatke o usodi Franca Petriča, pove dr. Aleš Musar.

Dr. Aleš Musar dojema Rusko dačo kot škatlico z dragulji. Ti dragulji pa so drobne zgodbe, ki jih lahko uvrstimo v prostor in čas, in predmeti, ki jih zbira in odkupuje in ki dodatno osvetlijo usode ljudi in njihovo življenje v času izpred sto in več let.

Prvič, odkar Slovensko društvo konservatorjev podeljuje Steletovo priznanje, je to šlo to v roke investitorju. Dr. Aleš Musar z ekipo strokovnjakinj in strokovnjakov, z odlično konservatorko Damjano Pediček Terseglav in restavratorjem Jožefom Drešarjem iz podjetja GNOM, ki je izvajalo dela, priznanje prejema za celovito prenovo vile Ruska dača v Zgornjih Gameljnah.

Dr. Aleš Musar je s svojo ženo dr. Natašo Pirc Musar tudi, kot rečemo, družbeno dejaven, saj sta napisala pobudo ob začetku epidemije covida-19. V pobudi se zavzemata tudi za uvedbo temeljnega dohodka.

Par

foto: Rok Mlinar/Obrazi

Slovenist, ki nenehno išče načine, da dodatno obogati razkošje v glavi

Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje z tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.

Pravijo, da je njegov zaščitni znak nalezljiv nasmeh. Marsikdo pa tudi z zanimanjem prebere njegovo avtobiografsko knjižno izdajo Slovo od Loga.

"17. septembra leta 1988 je bila sobota. Za slovo sem si zavrtel še pesem »Ti si sav moj bol« s plošče skupine Ekaterina Velika in »Like a hurricane« skupine Mission. Poslovil sem se od Loga, od matere, ki ni mogla skrivati solz, brat Matjaž pa me je v belem amiju odpeljal na vlak v Ljubljano. Na poti do Ljubljane mi je povedal še par praktičnih napotkov, kako preživeti prve dni v vojski. S seboj sem imel okusne sendviče s slanino in knjižico o velikem Beethovnu Slovenskega knjižnega zavoda. V kupeju je bil vojak z desetarskim činom, ki sem ga imel, nevedni skorajšnji vojaček, za ne vem kakšnega visokega oficirja. Prometnik je dvignil loparček, zapiskal in kompozicija je odpeljala proti Borovnici, Logatcu, Postojni in Divači, od tam pa naprej čez vrsto istrskih vasi vse do starodavne Pule, pet dolgih ur. To je bilo moje prvo slovo od Loga. S seboj sem odnesel dušo, polno strahu, in privid dolgih črnih las, ki se je zrcalil v smaragdni Soči. Na stanici u Puli se je pod večer nad menoj razprlo sivooljčno oblačno nebo."

Etnologinja z dušo in srcem

Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetno diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in v Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi.

Alenka Černelič Krošelj deluje v različnih stanovskih in drugih društvih v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju; tako je na primer predsednica Slovenskega etnološkega društva, podpredsednica odbora ICOM Slovenija in podpredsednica predsedstva Skupnosti muzejev Slovenije. Od oktobra 2019 je predsednica alianse ICOM SEE (Mednarodni muzejski svet JV Evrope).

Je tudi predsednica strokovnega sveta Slovenskega etnografskega muzeja v drugem mandatu, predsednica sveta Pokrajinskega muzeja Kočevje in članica upravnega odbora LAS Posavje. Ob njenem prihodu na čelo Posavskega muzeja Brežice je bila to mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli prav malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. In ker je prišla iz dinamičnega okolja, v katerem je sodelovala pri številnih projektih, ki se niso posvečali le strokovnosti, ampak tudi predstavljanju in promociji njihovega dela, ali jih vodila, je bilo prav to tudi prvi korak na njenem novem delovnem mestu direktorice.

Študij v večjih mestih je vedno svojevrsten izziv, saj številni, ki prihajajo sem študirat iz bolj oddaljenih krajev, po koncu študija najraje ostanejo kar v velikih središčih. Služb v manjših krajih ni na pretek in če hoče kdo študirati  humanistične znanosti, je možnosti še toliko manj. Alenka Černelič Krošelj se ni odločila, da gre po opisani poti in po študiju ostane v Ljubljani, zakaj, izveste v oddaji.

Alenka Černelič Krošelj je izredno dinamična in dejavna, saj deluje na najrazličnejših področjih: je predsednica posavske podružnice Slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja, članica Društva za oživitev mesta Brežice, članica Društva 1824.

Alenka Černelič Krošelj je polna idej in je vedno v ustvarjalnem gibanju, to pomeni, da ima veliko načrtov tako znotraj Posavskega muzeja, ki ga vodi, kot tudi za povečanje prepoznavnosti Posavja na področju kulture v najširšem pomenu besede.

Oblikovalec nakita in umetnik

»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej,« pravi izdelovalec nakita Huberto Široka.

Tudi v otroštvu ni bilo vse lahko. Rodil se je v zakonu Francozinje in Slovenca in nekaj let obiskoval osnovno šolo v Parizu. Ko se je družina leta 1963 preselila v očetovo hišo na Bledu, pa je na svoji koži dobesedno občutil stigmo »tujca«, saj so ga sošolci med odmori celo pretepali. A šola ga je kasneje usmerila tudi k umetnosti- v svet likovnosti ga je namreč na šoli za gradbeništvo popeljal profesor Zmago Modic. Zaradi dedkove bolezni naj bi samo začasno prevzel vodenje njegove zlatarske delavnice, a to »začasno« vodenje delavnice traja zdaj že več kot trideset let.

Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in politično kariero

Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

"Ko druge siliš, da živijo po tvoji meri, jim morda vzameš najbolj žlahtno, kar je v njihovi kulturi. Grki ne morejo križem rok mimo nekoga, ki potrebuje pomoč."

Dr. Dragica Fabjan Andritsakos, ki živi in dela v Ljubljani, kjer poučuje na Škofijski gimnaziji, in v Atenah, tudi izobraževala se je na ljubljanski univerzi in v različnih mestih Grčije, zase pravi, da sedi na dveh stolih, saj je dvojezična, če zanemarimo oba mrtva jezika, katerih mojstrica je, hkrati pa jo navdušuje vse, kar ji s toplimi ljudmi in s prav takšnim podnebjem ponuja Grčija, malo hladnejšo Slovenijo pa pogreša, ko je dalj časa odsotna.

Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura številnih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, "izumljeno ali digitalizirano" zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, v 60. in 70. letih tudi novodobna in sodobna – prebiramo lahko denimo precejšen del opusa Nikosa Kazantzakisa –, vendar ne s tako kontinuirano skrbjo, da bi nad njimi imeli pregled, zato jih moramo še dodobra odkriti.

Dragica Fabjan Andritsakos, strnjeno slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine. Poleg prevodnega ukvarjanja z antičnimi besedili, nedavno izdanega prevoda celotnega pesniškega opusa enega največjih grških sodobnih pesnikov Konstantina P. Kavafisa, imamo v njenem neposrednem prevodu iz tega jezika poslovenjen tudi roman Okrvavljena zemlja pisateljice Dido Sotiriou, ki tematizira velikokrat upodobljeno poglavje iz grško-turške vojne, svojo pozornost pa je usmerila v težko opisljivo trpljenje otrok. Poleg drugih njenih prevodov velja omeniti tudi poezijo Kiki Dimula, Zoi Karelli, Katerine Angelaki - Rouk in druge ...

Prvi glavni in odgovorni urednik STA

Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.

Med dragocenostmi Nadškofijskega arhiva Ljubljana

Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali ravno prek arhivskih dokumentov.

»Spet sem se vrnil h koreninam.«

Ko govori o svoji novinarski karieri, postavi v ospredje dve prispodobi: »Bil sem dvoživka« in »Spet sem se vrnil h koreninam«. S prispodobo o »dvoživki« ilustrira obdobje, ko je delal kot novinar na Valu 202 in hkrati, s čedalje bolj prepoznavnim načinom poročanja, spremljal nastope naših najboljših športnic in športnikov. »H koreninam« pa se je vrnil pred nekaj leti, ko je marsikoga presenetil z odločitvijo, da bo vlogo športnega komentatorja in urednika »prepustil mlajšim in se kot ''valovec'', ki je od pet do glave zastrupljen z radijskim etrom, posvetil še kakšnim drugim temam«.