Razkošje v glavi

Spodbuda za pisanje je bogato ljudsko izročilo

Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne ljudi. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo. Je sovodja otroške in odrasle dramske skupine v KTD Hotedršica. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oz. pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. V letu 2021 je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je bila izdana njegova prva slikanica z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi.

Roman Treven po izobrazbi ni etnolog, jezikoslovec ali zgodovinar, pa vendar ga navdušuje prav nesnovna dediščina. Že od rane mladosti je rad poslušal stare pripovedi, ki so mu jih pripovedovali stari in prastari starši. Tako ga ljudsko izročilo že vseskozi spremlja in navdušuje.

Roman Treven je aktiven v domačem kraju.

Roman Treven nima nekih dodatnih hobijev, saj mu to, kar počne na kulturnem področju, prinaša veliko zadovoljstva.

Poleg mitoloških likov, kot so ajdovske deklice, škratje, vile, rezijanske dolgočese, in izmišljenih likov, kot so Dobrač in Budigoji, lahko v njegovih pravljicah opazimo tudi svetniške like iz ljudskih legend.

Roman Treven je takole končal pravljico Linhardina gostija za pobalina:

"Kneginja Linharda je bila ponosna na Petra in Lupo. Povabila ju je k mizi in jima ponudila slastne medenjake. »Stokrat hvala,« sta se zahvalila Peter in Lupa. Linharda je pogledala goste in jih vprašala: »Bi morda še kod medenjake?« Gostje so dvignili roke in od navdušenja vriskali. Linharda, Peter in Lupa so se spogledali, se navihano nasmehnili ter začeli metati medenjake med goste. Ti so jih spretno ujeli in na tla ni padla niti drobtinica. Od takrat v Linhardini deželi lenčki-škrati, varno spijo v Dobračevi torbi. No, seveda se sem ter tja kateri zbudi. Morda spleza za vrat meni ali pa celo tebi! A tudi če se to zgodi, se spomniva čarobnih besed Dobrača: Oprosti, prosim, in hvala. Te besede imajo čudežno moč in še dandanes slabo v dobro obračajo.« Konec navedka.

Iz gledališkega zapeljevanja skozi ranljivosti in krize med nevarna razmerja dramatike in gledališča

Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in podemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje. Dimenzije, ki ga zanimajo, se namreč ne razpredajo le po slovenskem prostoru, njegov razgled se širi zunaj evropocentričnega miljeja, zanimata ga sovpadanje in prepletenost drugih, večkrat spregledanih kulturnih tradicij. Čeprav je v očišču Tomaža Toporišiča gledališče v navezi z literaturo, pa vedno zajema iz sovplivnosti praks v zgodovini vseh umetnosti, iz njihove vezljivosti in semiotičnosti. Pri tem je vedno v dialogu s pomembnimi teoretiki svetovnega formata. Dolgo je bil tudi sam močno neposredno vpet v ustvarjalne gledališke procese, čeprav se dramaturškemu delu in sodelovanju z izbranimi režiserji ne odreka tudi zdaj. Zdi se, da je najbolj močan pečat pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je v različnih vlogah in funkcijah deloval v najlepših in plodnih, inovativnih in zagnanih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, nekaj let pa mu je ostal zvest tudi po prelomu tisočletja. Bil je med ustanovitelji in vodji festivala Exodos. Njegova bit se z gledališčem tako prekriva, da je običajno njegova zasebna oseba nekoliko zadržana v hladni senci. S Tomažem Toporišičem se je za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Magda Tušar.

»Ne razumem, kako danes ljudje na vse gledajo samo skozi denar,« pravi ekonomist, ki je v okviru podjetja Intertrade skrbel za trgovanje Jugoslavije z državami v razvoju ter pri tem dolga leta bival v Indiji in Egiptu

Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

"Vedno sem čutila naklonjenost do mladih in veliko željo po prenašanju znanja in izkušenj"

Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najbolj ranljivih otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledine, ki v tem šolskem letu praznuje 70. obletnico delovanja. Čeprav ji zaradi tega zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svojim drugim ljubeznim - pisanju kritik in pesmi - ter ohranja naklonjenost do mladih in veselje do poučevanja.