Razkošje v glavi

Dr. Tamara Leskovar je doma s Hrušice pri Jesenicah, kot večina je šla študirat v Ljubljano, potem ko se je odločila za študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlila v zasebnem arheološkem podjetju, kjer se je pri enem izmed projektov pokazala možnost za nadaljevanje študija. Od nekdaj so jo zanimali človeški posmrtni ostanki v arheoloških najdbah, te smeri pa v Sloveniji ni mogoče doštudirati neposredno, ampak se za to smer lahko specializirajo le biologi na Biotehniški fakulteti. Zato se je dr. Tamara Leskovar odločila, da bo znanje o človeških kosteh v arheoloških kontekstih pridobila v tujini, kjer je vpisala, študirala in zagovarjala znanstveni magisterij na priznani angleški univerzi Bradford, in potem se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v Združenih državah. Tako se je specializirala za človeško osteologijo in paleopatologijo. Dr. Tamara Leskovar je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je vsestranski pripovedovalec zgodb; glasbenik, raper, igralec in scenarist; Joseph Nzobandóra - Jose. V oddaji ob pomoči svojih izkušenj pretresa koncept identitete, razkriva pripovedno moč odra in pojasnjuje, zakaj ne sodeluje v 'rapovskih dvobojih'. Pred mikrofon ga je povabil Ambrož Kvartič.

Kipar Zoran Poznič, ki se vse bolj ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo. Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in utilitarizem, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo likovnih umetnikov, za njim je postavitev največjega Majskega salona do zdaj. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Razkošje v glavi.

Akademski kiipar Zoran Poznič, ki je magistriral s področja videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in se intenzivno ukvarja z novomedijskimi praksami, načini sodelovanja med, kot se zdi, vse bolj poneumljenim človekom in skoraj pametnim strojem, razmišlja, kako denimo v transhumanem svetu humanizirati tehnologijo.Umetno inteligenco, ki je preplavila vse sisteme našega sveta, bi bilo namreč treba tako kot ljudi, ki smo se utaborili v coni udobja, uporabljati za namene večje empatije. Družbo namreč vse bolj vodijo principi manipulacije, konformistične formule in kalkulativni um, človek pa postaja popredmeten. Država, celo galerijske in muzejske ustanove velikokrat ne prepoznavajo vrhunskih umetnic in umetnikov ter pomena sodobne umetnosti. V njegovem kiparskem opusu, spomnimo se le na njegovega robustnega Feniksa in posvetitev rudarjem vseh generacij v obliki ogromnega Prometeja, Zoran Poznič sam prepoznava svojo vpetost v težko temno zemljo Trbovelj. Tam je preživel svoja zgodnja leta, šel čez temo in svetlobo, se našel v gojišču mladih trboveljskih kulturnic in kulturnikov … Nekdanji minister za kulturo zdaj vodi krovno zvezo slovenskih likovnih umetnikov, ki pa ji država za tako številčno članstvo, dejavnosti in prizadevanja, primakne odločno premalo sredstev, kot bi šlo za kako manjše gasilsko društvo, je kritićen Poznič. Za njim je tudi postavitev največjega Majskega salona ZDSLU do zdaj, ki je letos nastala v sodelovanju z galerijo KIBLA PORTAL v Mariboru. Del razkošnih izkustev in spoznanj je delil tudi v pogovoru z Magdo Tušar.

foto:Wikipedia

Izredna profesorica dr. Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica, je diplomirala iz geologije leta 1987, 1990 končala magistrski študij in leta 2002 doktorirala iz geoloških znanosti; vse na Oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska teza je bila posvečena raztapljanju apnenca, nepopolnemu raztapljanju v jamah in produkciji karbonatnih klastičnih jamskih sedimentov. Leta 1991 se je 3 mesece izpopolnjevala na McMaster University v Hamiltonu. Od leta 1987 je zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, letos je postala tudi predsednica Mednarodne speleološke zveze. Dr. Nadja Zupan Hajna je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Dr. Jana S. Rošker je mednarodno priznana sinologinja, ki se tako raziskovalno kot predavateljsko ukvarja predvsem s kitajsko filozofijo od njenih začetkov do modernosti, prav posebej pa z vprašanji človekovega spoznanja. Vse od začetka 80-ih let, ko je prvič odšla na Kitajsko, stalno obiskuje to vzpenjajočo se velesilo in je v tesnem stiku tako z družbeno kot z akademsko resničnostjo tamkajšnjega življenja. Čeprav raziskovanje zavzema velik del njenega življenja, pa se je tokratna gostja Razkošja v glavi v slovenski prostor izjemno močno vpisala tudi drugače, in sicer kot ena od treh ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter dolgoletna predstojnica in predavateljica na tem oddelku. S priznano sinologinjo – ki jo kakšen od poslušalcev morda pozna tudi po njenem hobiju: džezovskem petju – smo za tokratno oddajo govorili njenem odraščanju v Prekmurju, študiju na Dunaju, obiskih hitro spreminjajoče se Kitajske, ustanovitvi oddelka in nenazadnje vprašanju, zakaj na Zahodu azijsko filozofijo tako pogosto spregledujemo ter v čem je tako drugačna od evropske misli. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi bo plesalec, koreograf in plesni pedagog Željko Božić. V oddaji pripoveduje o tem, da med gibanjem laže dobiva ideje, pojasnjuje vrednost uhajanja vsakršni formi in razmišlja o tem, kako se je definicija uspeha v njegovi karieri spreminjala.

Vanda Šega je svojo prvo pesniško zbirko Skrhane sanje objavila leta 1988 in zanjo prejela nagrado Jožeta Udoviča. Tako kot Jože Udovič, pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec, tudi Vanda Šega živi in ustvarja v okolju čarobnega in skrivnostnega cerkniškega jezera. Pesmi je začela pisati že v gimnaziji. Prvi zbirki so sledile še številne druge. Do zdaj je izdala 10 pesniških zbirk, zbirko kratke proze in dva romana. Zadnji - roman Polovica dvojine - je izšel pred kratkim. Ustvarjanje Vande Šege, ki je bila skoraj tri desetletja tudi naša RTV-kolegica, je tesno povezano s rahločutnim razumevanjem človeka, njegovih stisk in samoizpraševanja. Njeno delo je tako kot ona sama – polno čustev in posebne miline, ki očara in prepriča, da je prav, da si vzamemo čas drug za drugega. Kajti v sebi nosimo zgodbe in razmišljanje, ki jih lahko podelimo le med sabo.

Življenjske okoliščine človeka vodijo po različnih poteh in v različna okolja. In če ve, da so vzrok za to prave odločitve in če je zvest samemu sebi in svojim vrednotam, ni nič pretežko. Dr. Hubert Zeiler, ki se je rodil in pretežni del svojega življenja preživel v rodni Avstriji, danes nič ne okleva pri vprašanju, kje je doma. Doma je v Sloveniji. Hubert Zeiler je študiral gozdarstvo. Svojo poklicno pot je posvetil skrbi za divje živali v naravnem okolju, vplivu človeka na ta habitat in ozaveščanju, zakaj je treba skrbno čuvati biotsko pestrost. Je tudi ilustrator, slikar, avtor številnih strokovnih člankov in knjig – 15 jih je in med temi so tudi knjige za otroke. Na njegovem domu na Vrhu nad Višnjo Goro ga je obiskala Darja Groznik.

Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.