V času, ko so se pravljice konec sedemnajstega stoletja vzpostavile kot literarni žanr, so pomembno prispevale k vzpostavljanju in delovanju disciplinarne družbe. V devetnajstem stoletju so bile ravno pravljice tiste, ki so odločilno prispevale k utrjevanju narodne zavesti in so gradile narode in nacije.

“Pravljice so danes eno od najmočnejših vzgojno-izobraževalnih orodij za otroke z vpeljavo vprašanj takšne vrste, kot se bo človek z njimi srečal v odrasli dobi, in z rešitvami, ki so plastično predstavljene s primeri, ki jih otrok razume in z identifikacijskimi točkami za otroka,” je v časopisu za humanistične in družboslovne študije Studia Historica Slovenica zapisala dr. Polona Tratnik.

Pri tem je zanimivo,da pravljice niso bile od nekdaj mišljene za otroke ali pa zgolj za otroke.

Znanstvena svetnica na raziskovalnem inštitutu IRIS in redna profesorica za področji filozofije in umetnosti ter dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije Nove univerze dr. Polona Tratnik je vodila raziskovalni projekt funkcije pravljic. S tem mesecem je začela voditi nov projekt z naslovom Politične funkcije ljudskih pravljic.

Je avtorica osmih znanstvenih monografij. Bila je Fulbrightova raziskovalka in gostujoča profesorica na številnih univerzah doma in v tujini.

foto: Janko in Metka, ilustrirala Roža Piščanec, 1963