Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen.

foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)