Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.

O stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikov

Enakost in nediskriminacija sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Tudi šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. A slednji so nam, kot pojasnjuje doc. dr. Veronika Tašner s Pedagoške fakultete v Ljubljani, skupaj s simbolnim nasiljem, ki se vrši preko socializacije že v najzgodnješih letih, položeni v zibelko.

Z njimi rastemo, jih ponotranjimo, jih ne postavljamo pod vprašaj in jih tako tudi sami, same reproduciramo. Pri tem nam seveda pomagajo družina, sorodniki, mediji, vrstniki in vse druge institucije, v katere smo vpleteni. Tako se ta krog sklene in nadaljuje.

Direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov, mag. Ana Pavlič poudarja, da spolni stereotipi niso prirojeni, temveč so zelo aktivno naučeni. Raziskave kažejo, da so otroci pri dveh letih starosti sposobni ponotranjenja stereotipov v tolikšni meri, da izbirajo igrače, ki so s strani okolice pričakovane za njihov biološki spol. Na vprašanje zakaj je tako, sogovornica odgovarja:

Otroke od najzgodnješe starosti vzgajamo predvsem z zgledom, s tem kako so spolne vloge razporejene v družini, ki ji otrok pripada in s tem v kaj jih kot starši usmerjamo.

Modra barva je za fante, roza za deklice. Za slednje, še preden jih lahko kot dojenčke razločimo po biološkem spolu, pogosto slišimo komentarje, kako so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so "od nekdaj" živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki pa bistveno preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov ter reproducirajo temeljno neenakost v družbi.