Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj)

Z literarnim zgodovinarjem dr. Tonetom Smolejem o svetovni realistični književnosti, o podobi Slovencev v literaturi drugih narodov in o doktoratih, ki so jih naši prapradedje obranili na avstroogrskih univerzah

Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini.

Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja.

Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja v pogovoru z dr. Smolejem iščemo v tokratnih Podobah znanja.