V juliju je docent za zgodovino na Univerzi v Novi Gorici dr. Željko Oset v samozaložbi izdal diplomatični prepis v Arhivu Republike Slovenije na mikrofilmu hranjenega učbenika takratne jugoslovanske tajne službe UDB v Sloveniji (izv: Uprava državne bezbednosti oziroma varnosti po slovensko). V pogovoru je orisal okoliščine nastajanja izdaje tega zgodovinskega dokumenta iz obdobja, ko je takratna oblast oziroma komunistična partija hotela posodobiti izobrazbeno podhranjenost svojih agentov, od katerih jih je vsaj v okviru Slovenije kar nekaj prihajalo iz zahodnih, po prvi svetovni vojni Kraljevini Italiji priključenih ozemelj. Glede na to, da je bil komunikacijski jezik na ravni države srbohrvaščina, primorski Slovenci pod Italijo niso imeli izkušenj z njim, zato so se odločili zadevo prevesti v slovenščino. Temeljni vir je torej razmeram prilagojena slovenščina iz terminov, prevzetih iz ruskih in srbskih izrazov. Skratka, gre za dokument časa, zakaj pa naj bi bil zanimiv več kot pol stoletja po nastanku, v pogovoru z gostom. Sogovornik sicer raziskuje intelektualno in kulturno zgodovino, preteklost SAZU, novogoriške in ljubljanske univerze in nenazadnje, temo, o kateri gre beseda v pogovoru.