Aktualne razmere so alarmantne in skrb vzbujajoče, rešitev pa še zdaleč ni lahka

V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130.000 ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200.000 žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?

"Če govorimo o kratkoročnih rešitvah, bo potrebna reorganizacija dela, na neki način bo treba urediti prenos kompetenc in partnerstvo med zdravnikom in bolnikom." – direktorica ZD Ljubljana Antonija Poplas Susič

O ključnih finančnih izzivih smo se pogovarjali s prof. dr. Mojmirjem Mrakom

Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale spoprijeti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti, doktorjem Mojmirjem Mrakom: "Slovenija pelje precej tvegane javne finance. Ta kriza pa bo pokazala, da je res tako."

"Evropa bo od zdaj naprej drugačna. V 90. letih smo se od delitve na vzhod in zahod poslovili, je pa dejstvo, da se vzpostavlja nova delitev, ki ni samo evropska, ampak svetovna ureditev. /.../ Svet se krha. To pa je posledica dveh stvari – pospešen proces globalizacije in to, da se dominantna vloga Amerike v svetu manjša. Nastala je cela vrsta močnih, razvijajočih se držav, ki so novi poli gospodarske, pa tudi politične moči. Kitajska, Brazilija in tudi Južna Afrika ... Nobena od teh treh držav ni jasno obsodila, kar se je zgodilo med Rusijo in Ukrajino. Enako velja za Indijo. To pa kaže, da vse te države na neki način držijo odprt prostor, ker očitno ima vsaka izmed njih neko svojo 'Ukrajino'."

Bodo volitve svobodne in poštene, v kakšnem položaju je Viktor Orban in kako bo to vplivalo na Slovenijo?

Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidesz Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje med ukrajinsko krizo in dvoličnim odnosom z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Česa se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji?

• Dr. András Lánczi, Oddelek za politične študije univerze Corvinus,
• Lorant Győri, geopolitični analitik pri raziskovalnem inštitutu Political Capital,
• Peter Marki-Zay, vodja združene madžarske opozicije, župan mesta Hódmezővásárhely,
• Luka Lisjak Gabrijelčič, politični analitik in raziskovalec na Srednjeevropski univerzi CEU,
• Nikolaj iz mesta Vásárosnamény na vzhodu Madžarske,
• Balazs Dvorasko, Konferederacija sindikatov javnih uskužbencev,
• Istvan, študent komunikologije in medijev na univerzi Corvinus.

"Pomembno je poudariti, da javni mediji nikoli niso bili zares neodvisni, politika je imela nanje vedno precej vpliva. S to razliko, da je prej tovrstne dogovore sklepalo več strank. Kar se je spremenilo z letom 2010, je, da ima vpliv nanje samo ena stranka in to vladajoča stranka Fidesz. Danes ti mediji le govorijo v imenu vlade in širijo vladno propagadno. Na to ne opozarjajo samo organizacije za zaščito novinarjev, ampak v več poročilih o izvedbi volitev na Madžarskem tudi Svet Evrope  ali Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Ugotovili so, da v medijih opozicijski glasovi ne dobijo dovolj programskega časa. Zdaj smo denimo v času predvolilne kampanje: glavi opozicijski kandidat Peter Marki-Zay je imel nedavno na državni televiziji na voljo pet minut. Namenoma pravim državna in ne javna televizija, ker služi izključno trenutni oblasti." – Attila Mong, madžarski preiskovalni novinar in član odbora za zaščito novinarjev

"Uredniški steber, ki je tukaj dvajset ali trideset let, se je naučil molčati in igrati po novih pravilih. Mislijo, da je to novinarstvo. Da ima tisti, ki je predsednik, tudi pravico urednikovati. Nimajo etičnih zadržkov in mislijo, da imajo prav. Pravzaprav mislijo, da smo bedaki mi, da smo aktivisti, morda opozicijski plačanci, kar so očitali meni, ker nismo dovolili, da nam urednikujejo kompromitirani ljudje." – Milica Kravić Aksamit, novinarka iz Srbije

"Največja težava je, da so tisti, ki se ne uklonijo željam vladajoče stranke, umaknjeni na stran. Vsak medij bi moral izkoristiti kvalitete in potenciale vseh zaposlenih. Zdaj se to ne dogaja, čeprav bi se moralo." – Maja Sever, novinarka pri hrvaški televiziji

"Vse politične stranke v Grčiji so namreč prepričane, da s tem, ko nadzorujejo javno televizijo, nadzorujejo tudi misli ljudi. To, kot veste, seveda ni res. A kakor koli, ker novinarjev s televizije ne morejo preprosto odpustiti, jih prisilijo, da delajo za radio. Zato lahko tam v primerjavi s televizijo slišimo številne alternativne glasove, medtem ko je televizija pod popolnim vladnim nadzorom." – George Pleios, z oddelka za Komunikacije in medijske študije univerze v Atenah

Oddajo so pripravile Špela Kožar, Maja Ava Žiberna in Jana Vidic.

Pogovor o dezinstitucionalizaciji z dr. Andrejo Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo in dr. Vitom Flakerjem s Fakultete za socialno delo

Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj, ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami.

Dr. Andreja Rafaelič z Inštituta RS za socialno varstvo in dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo sta kritična tudi tega, kako naj bi se zgodila dezinstitucionalizacija v Dutovljah.

"Dobro je, da so porabili denar za graditev, vendar so narobe umestili stanovanja na eno lokacijo, namesto da bi jih razpršili. Pojavil se je odpor prebivalcev in tudi če se ne bi, je to, da živi na kupu 20 ljudi, bolje, kot da bi jih 100, ampak še vedno je to segregacija." – dr. Vito Flaker

Andreja Rafaelič meni, da je medijski prikaz tega, kar se dogaja, včasih zelo pristranski: "Je odraz izključevanja ljudi z ranimi nalepkami v zadnjih sto let. Skupnost je prestrašena, kdo zdaj prihaja, kdo so ti ljudje, ki so toliko časa bili nekje izključeni in zaprti. To, da so v ustanovi, jim daje dodaten argument, da gre za neke ljudi, ki so nevarni, ki lahko prestrašijo njihove otroke in kalijo javni red in mir. Glavni način, kako to preprečiti, je, da se ljudje čim prej preselijo ven v Divačo, da čim prej tam zaživijo, da se spoznajo, da vzpostavijo medsosedske odnose."

"Česa se ljudje bojijo? Kdo bi se bal starih ljudi? Kdo bi se bal nemočnih ljudi, ljudi na vozičkih itn. Ni nobenega razloga za strah. Razlog za strah je to, kako jih obravnavamo. Dobili so status stvari, odloženih v neki predal, zato da ne motijo vsakdanjega poteka življenja." – dr. Vito Flaker

Razmere v Ukrajini analizirata novinar in kolumnist Ervin Hladnik Milharčič ter zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič

Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območij, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja.

Kakšne so trenutne razmere v Ukrajini? Kako se razvija vojna? In kako vojno v neposredni bližni doživljamo v Sloveniji? 

"Ni me presenetilo to, da so se Ukrajinci množično uprli, da so stopili skupaj onkraj jezikovnih in etničnih delitev, ampak me preseneča dokajšnja nerodnost ruske vojske. Razlog za to je čisto tehnične narave. Šli so v invazijo iz stališča, da so verjeli lastnim lažem." – zgodovinar, politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič

"Ukrajinci so vse spravili v zadrego. Ruse na vojaškem področju, Evropsko unijo na politični ravni. Ukrajinci so z generalnim odporom presekali vse stereotipe o tem, da so na dve polovici razdeljena država./.../ Dokler niso bili Ukrajinci prisiljeni vzeti orožja v roke, so verjeli, da bodo z volitvami, politično dinamiko rešili svoj odnos do sveta." – novinar, kolumnist Ervin Hladnik Milharčič

Koordinator posvetov akademik prof. dr. Slavko Splichal je povedal:

"Javna RTV v Sloveniji je ogrožena zaradi političnih pritiskov in prizadevanj, da bi si vladajoča koalicija podredila javno radiotelevizijo kot svoj propagandni stroj."

Ali prof. Splichal, ki je tudi član Programskega sveta RTV Slovenija, vidi rešitev?

"Brez ozaveščanja parlamentarnih strank, da dolgoročno tako podrejanje javne RTV pomeni izjemno škodo za demokratični politični proces, te spremembe niso mogoče. Poti za spremembo so, problem je v zavesti tistih ljudi, ki lahko k temu prispevajo."

Prof. Splichal ne verjame, da je kratkoročne rešitve mogoče v obstoječi sestavi programskega sveta.

"Verjetno je  edina učinkovita rešitev sprememba zakona, ki bi omogočil normalno delovanje RTV Slovenija. Kar se zdaj dogaja, je bilo leta 2005 natančno napovedano v razpravah o predlogu sedaj veljavnega zakona o RTV. Trajalo je sedemnajst let, da se je programski svet tako radikaliziral, a v izhodišču je bilo jasno, da se bo to zgodilo. In zdaj se je."

Vse sile je treba vložiti v to, da javna RTV obstane v svoji izvorni zamisli. Javne radiotelevizije so kot prameter, ki je bil včasih temeljno merilo za meter.

"Če ugasnejo javne radiotelevizije, bo hitro v zelo hudi krizi celotno novinarsto."

V Evropi potekajo tudi razprave o javnem internetu, poudarja akademik Splichal: "Če ne bomo ustavili in obrnili trenda nedemokratičnih procesov, ki so ga povzročile korporacije, bo internet postal paralelno vesolje, v katerem ne veljajo pravila in zakoni, ki jih poznamo v realnem svetu."

Maria Heller, profesorica na univerzi Eotvos Lorand v Budimpešti, je na prvem posvetu, ki ga je organiziral SAZU, povedala, kako so mediji na Madžarskem postali propagandni stroj Orbana in vladajoče stranke. Po okupaciji medijev, ki se je z vsemi sredstvi, tudi nezakonitimi, začela 1998, imajo danes le še en nacionalni neodvisni televizijski kanal,  niti enega neodvisnega nacionalnega radia ali dnevnega časopisa, prevladujejo neodvisni spletni mediji, je povedala Maria Heller.

"Madžarski medijski prostor je katastrofa."

Kako ravnati ob vse večjih, včasih tudi težko razumljivih podražitvah hrane?

Po napovedi današnje oddaje nam je pisala poslušalka, ki je opozorila na svoja opažanja v trgovini. Med, ki je zvečer stal 2,99, je naslednje jutro stal 3,29 evra. Kumare, ki so pred tednom dni stale evro in pol, danes stanejo dva evra in pol. Prepričana je, da gre za neupravičeno kovanje dobičkov.

Rusija in Ukrajina sta pomembni dobaviteljici kmetijskih surovin, predvsem žit in tudi oljnic. "Ob vsej paniki in vseh špekulacijah vidimo izrazite, še ne videne špice borznic cen, ki imajo zelo velike posledice v zelo revnih državah." Več sto milijonov ljudi v revnih državah, ki so močno odvisne od uvoza iz Rusije in Ukrajine, je že soočenih s pomanjkanjem in z izrazitimi podražitvami. "V razvitejših državah bo ta val nekoliko bolj umirjen, vendar se bo težko izogniti občutnejšim podražitvam hrane," poudarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) Breda Kutin ugotavlja, da med paniko racionalnosti zagotovo ni, zato je na mestu trezen razmislek o tem, kaj kupujemo, in da bomo hrano, ki jo kupimo, tudi zares porabili. Slovenija je namreč visoko po deležu zavržene hrane.

"Med pandemijo se je količina zavržene hrane povečala, ne zmanjšala. Čeprav smo kuhali bistveno več doma."

"V tej krizi se spet pojavlja nevarnost, da bo začetek razprave o zelenem prehodu v kmetijstvu tudi v Sloveniji nekoliko zastal." Kuhar meni, da je razmišljanje samo o čim večji produktivnosti zelo nevarno, in upa, da bo to samo začasna panična razprava. "V Sloveniji moramo posodobiti odnose, tehnologijo, tudi politični diskurz, če želimo proizvodnji hrane zagotoviti ustrezen preboj."

"V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih poraba mesa povečala za več kot tretjino in smo zdaj približno pri 88 kg mesa na prebivalca. Če poslušamo nasvete prehranskih strokovnjakov in zdravnikov, je to odločno preveč. Zadnjič smo imeli zanimivo razpravo z ministrom, da še tisto meso, ki je pridelano na ekološki način, na koncu konča na policah kot navadno meso, ker postopkov nimamo izpeljanih do konca. To seveda ni rešitev za vse potrošnike, je pa lahko pomembna usmeritev, da se poje manj mesa in tisto bolj kakovostno." – Breda Kutin

Po Kuharjevi oceni v Sloveniji odkupimo okrog 55.000 ton lastne krušne pšenice, potrebujemo pa 200.000 ton. Na ZPS so delali pregled moke za peko kruha. "Že zdaj ugotavljamo, da je med najcenejšo in najdražjo moko v isti skupini razlika tudi ena proti tri. To pomeni, da je ena moka lahko trikrat dražja od druge. Pa ne primerjamo jabolk in hrušk."

"Ne gre za neke jasne, transparentne, promptne, konkurenčno poštene prenose, ko pride do stroškovnega šoka v verigi navzdol, ampak samo, ko se nekdo odloči. To je slovenska folklora že dolgo in je težko govoriti o tem, ali so te podražitve upravičene ali ne."

Breda Kutin zato svetuje, da je najbolj racionalno, da se res porabi tisto, kar se kupi: "Se pa cela vrsta informacij zavija v vsebinski marketing, kjer povprečen potrošnik zelo težko sploh ugotovi, kaj je informacija, kaj nasvet, kaj pa prodajni kanal."

"Ekonomski subjekti so tam, da ustvarjajo profit. Ne moremo računati na njihovo dobrodelno delovanje. Ta podjetja so v boju za višje cene, tega ne moremo zanikati. So pa družbeni sistemi in sistemi konkurence tisti, ki preprečujejo ekscesne podražitve. V agroživilski verigi imamo odnose, kjer vse temelji na izsiljevanju. Nekega partnerskega, dolgoročnega konkurenčnega odnosa 'Vzemi ali pusti', vse je na nož."

Analizo dogajanja v Ukrajini podaja francoski politični analitik Jacques Rupnik

Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v srednji in vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni, kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.

"Prvič se je zgodilo, da imamo skupen in soglasen odziv. Ne samo glede nekega drugotnega pomena, ampak glede glavne točke. Glede vojne in miru. Vprašanja obrambe integritete demokratične in suverene države. O tem je treba imeti soglasen odziv!"

Arheologinja Maja Bausovac o ženskih zgodbah

Čas za ženske zgodbe. Glavno in zelo živo zgodbo predstavlja dr. Maja Bausovac, višja kustosinja v Pokrajinskem muzeju Celje.

Druga ženska zgodba je pripoved o pomembni, a zelo skrivnostni ženski z Rifnika, ob kateri se sprašujemo, kaj nam ta skoraj 1500 let stara gospa sporoča in kdo je sploh bila.

"Ta ženska je res nekaj posebnega. Očitno je bila zelo pomembna oseba. Bila je edina, ki je bila pokopana v cerkvi."

Tretja zgodba so še številne druge pomembne ženske iz naše daljne in bližnje preteklosti. Od 8. februarja je v celjskem pokrajinskem muzeju na ogled nova občasna razstava Ženske zgodbe.

"Te zgodbe nam pripovedujejo, kakšen je bil položaj žensk. Moramo pa se miselno preseliti v tisti čas, čeprav je to zelo težko. Nekatere ženske so bile bolj izpostavljene, druge manj. So ženske, ki so imele moč in avtoriteto. Ni vse črno-belo."

Četrta zgodba je arheologija, ki je tudi ženskega spola, a do druge svetovne vojne je bila arheologija po večini v moških rokah. "Zdaj so ženske v arheologiji podobno zastopane kot moški, nimam nobenih problemov pri delu zaradi tega, ker sem ženska," razlaga dr. Maja Bausovac.

"Tu, kjer sem, sem zelo zadovoljna. Veselim se, da bomo v Celju dobili še kakšne nove informacije in podatke, upam tudi, da bomo enkrat odkrili amfiteater. Tega še nimamo. Upanje umre zanje."

Je dobro, če ima arheolog bujno domišljijo?

"Je, le zanesti te ne sme preveč. (smeh) Pogosto koga odnese predaleč, potem pa se napačni podatki širijo naprej. Arheologi zato vedno pišemo, da je bilo nekaj morda ali mogoče, nikoli ne moreš reči, da je bilo zagotovo tako."

Kaj pa je prinesla izkušnja z epidemijo?

"Ves čas smo bili tu, arheologi namreč težko delamo na daljavo, ker moramo imeti predmete pred seboj, domov pa jih ne moremo odnesti. Ni bilo veliko vodstev,  postavili pa smo nekaj spletnih razstav, razstavo Od groba do groba ...  Med epidemijo smo doživeli neko novo izkušnjo, ni pa nujno, da je bila slaba. Tudi doma smo našli čas za stvari, za katere ga prej nismo. Bili smo več z otroki. Prej se nismo niti zavedali, kako smo to pogrešali."