»Vzačetki je bila Beseda« - takole se glasi začetek Janezovega Evangelija, ki je v prvem slovenskem prevodu Biblije izpod peresa protestantskega teologa Jurija Dalmatina izšel leta 1583. To je bil le eden od velikih mejnikov, ki so jih v oblikovanju slovenskega knjižnega jezika postavili protestantski pisci druge polovice 16. stoletja. V samo nekaj desetletjih so namreč slovenščini kot povsem ljudskemu, govorjenemu jeziku, priskrbeli knjižno obliko, slovnico, pisavo in vso potrebno terminologijo, da se je lahko kljub maloštevilnosti svojih govorcev pri prevodu Svetega pisma, nastanku prve slovnice in celo slovarja prehitela marsikatere bolj množično govorjene jezike. No, čeprav spisi in prevodi naših protestantskih piscev predstavljajo same začetke zapisane slovenščine, pa se je naš jezik pred slabimi 500 leti vendarle nekoliko razlikoval od današnjega. Prav o tem, kakšna je bila knjižna slovenščina 16. stoletja, kdo jo je sploh lahko bral ter iz kakšnih vzgibov so jo tukajšnji protestantski pisci začeli zapisovati, smo se ob tokratnem dnevu reformacije pogovarjali z jezikoslovko dr. Andrejo Legan Ravnikar, soavtorico Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, začetek katerega je nedavno izšel pri Založbi ZRC SAZU in nam kot prvi razlagalni zgodovinski slovar slovenskega jezika prinaša podroben vpogled tako v oblikovne kot v pomenske plati besedišča tistega časa. Prispevek je pripravila Alja Zore.