Javni spomeniki gotovo ne pomagajo zbirati vode. Tudi živeža ne pomagajo hraniti, zaradi njih menjava blaga in storitev ne poteka nič bolj gladko in mest, sredi katerih stojijo, očitno ne zmorejo ubraniti pred napadalci. Javni spomeniki, drugače rečeno, nimajo nikakršne razvidne praktične oziroma utilitarne funkcije. In vendar so sestavni, nemara celo nujni del urbane krajine, vse odkar so se pred kakimi petimi tisočletji oblikovale prve mestne države. Od takrat se je v tehnološkem, ekonomskem in političnem smislu menda spremenilo skoraj vse, toda spomenike vztrajno postavljamo še naprej. Zakaj neki? Zakaj družba, kakršna je, na primer, sodobna slovenska, potrebuje spomenike? Zakaj se jim raje ne odrečemo, ko pa – pomislimo le na primera javnega ogorčenja, ki sta spremljala postavitvi dveh znanih ljubljanskih spominskih obeležij: Prešernovega spomenika leta 1905 in spomenika žrtvam vseh vojn lani – očitno dvigajo družbeno temperaturo in poglabljajo spore med ljudmi? – To vprašanje smo si zastavili v tokratni Intelekti. Odgovoriti nanj so nam pomagali Božidar Jezernik in Dan Podjed, oba antropologa, pa arhitektka Maruša Zorec ter umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Wikimedia Commons)