Z nepismenima staršema, ki sta pri kmetih služila kot dekla in hlapec, je živela v izjemno skromni neizolirani baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našla na - mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in z veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma in ne v šoli, kjer so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. Kar je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa je uresničila šele nekaj let kasneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela hkrati za dojenčka in za nepokretnega očeta.

Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj lažje svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar sta ji starša zmogla dati.