Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasbeni vodja jezuitskega gledališča v kranjskem glavnem mestu, je bil tudi član l. 1701 v takratnem mestu Lublana (nemško Laibach) ustanovljene družbe Academia Philo-Harmonicorum. Na podlagi ohranjenih virov smo tako dobili še eno zgodovinarsko delo o značilnem tovrstnem procesu v Ribnici leta 1701, namreč knjigo »Demonski ples na Kleku«, v kateri zgodovinar dr. Matevž Košir, tokratni gost v pogovoru, opisuje njegov zgodovinski okvir. Avtor je trenutno vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov v Arhivu RS v Ljubljani.

FOTO: Naslovnica Naslovnica in hrbtna stran dela »Demonski ples na Kleku«

VIR: Program Ars