Frekvenca X

Po popotovanju prejšnji teden v čase, ko se na Zemlji poslovili dinozavri, jo s Frekvenco X tokrat mahamo še veliko dlje v preteklost. Ustavili se bomo pred pol milijarde leti, ko se je na Zemlji nenadoma razživelo življenje in so se oblikovala vsa ključna živalska debla, ki jih poznamo še danes. Vzrok, zakaj se odpravljamo v pradavnino, je v lanskem odkritju novega velenajdišča v provinci Hubei na Kitajskem, na katerem so geologi našli izjemno dobro odkrite fosile bitij iz tistega obdobja. Kot gost se nam bo pridružil eden od piscev odmevnega članka v reviji Science dr. Robert Gaines iz Kalifornije. Glavna tema pogovora z njim bo, zakaj nas tako stara najdišča danes sploh zanimajo in kako je mogoče, da so zobu časa tako odlično kljubovala mehka tkiva teh bitij.

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.

Gosta podkasta:

– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam

– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU

V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.

Splošno znano je, da lahko začne imunski sistem z leti pešati, manj znano pa je, da imamo ob naši siceršnji starosti tudi imunsko starost. Obe pa sta si lahko precej različni. Nekdo jih ima na primer 40, imunsko pa je star šele 25, nekdo drug z isto letnico rojstva pa je lahko imunsko že 60-letnik. Kako je to mogoče, zakaj se naša imunska ura vrsti različno hitro in ali je res tudi to, da imajo nekateri ljudje že prirojeno boljši imunski sistem? Marsikaj v zvezi s tem nam bo pojasnil sistemski imunolog Shai Shen-Orr z izraelskega inštituta za tehnologijo Technion.

Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem.

Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc

Tokrat krožimo približno 400.000 kilometrov nad Zemljo. Pristali smo namreč na Zemljini Luni oziroma lunah, kot bomo kmalu izvedeli. Stroge definicije za to, kaj je luna, sicer nimamo. Velja, da je to vsak naravni satelit, ki kroži okoli planeta, lahko tudi okoli drugih teles. Našega poslušalca pa je zanimalo: "Koliko lun ima Zemlja ter kaj bi se zgodilo, če ne bi imela nobene? Kaj pa bi se dogajalo na Zemlji, če bi ta imela dve enako veliki luni?" Razlago nam je podal astrofizik doc. dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem.

Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc

Radiovedni smo se tokrat sprehajali med stonogami in preštevali njihove nožice. Zakaj? Naj se sliši še tako čudno, ampak stonoge imajo veliko nog, a 100 pa spet ne. To je ugotovil tudi naš poslušalec, ki zdaj od Radiovednih pričakuje odgovor na vprašanje: "Zakaj stonoga nima sto nog?" Razlago nam je podal profesor zoologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani dr. Rok Kostanjšek.

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar.

Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc

Dober dan, radiovedne glave. Če ste že mislili, da je zima povedala svoje, ste se zmotili. Temperature so spet bližje ničli, zato tokratni Radiovedni odhajajo na svež zrak. Ja, odgovor na naslednje vprašanje lahko poiščemo tudi v naravi pri minus stopinjah Celzija, vendar smo mi poiskali še strokovno razlago za ta pojav. Pa da ne bo uvod predolg, vprašanje našega poslušalca se glasi: "Zakaj vroča voda prej zmrzne kot mrzla?"

Na to navidez preprosto vprašanje, a, kot boste slišali, je vse prej kot to, odgovarja doc. dr. Gregor Skačej iz Skupine za fiziko mehke in delno urejene snovi Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani.