Frekvenca X

Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V obdobju velike negotovosti, ko stvari niso pod nadzorom, pa ljudje želijo jasna navodila, kako ravnati. Ne zanima jih, da se v resničnem življenju učimo sproti. Znanstveniki spoznavajo virus in bolezen – med epidemijo. Ko imamo opraviti z negotovostjo v znanosti, je to odlična priložnost za teorije zarot.?

Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi

Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote.

Pandemija je idealno okolje za širjenje dezinformacij, sploh ko vlade znanstvena vprašanja politizirajo. To smo videli že pri odnosu do podnebnih sprememb. Je s koronavirusom podobno?

Vlade, tudi britanska, so ponavljale, da pri ukrepih sledijo znanosti. A kdor koli razume znanost, ve, da bo imela znanost različne odgovore. V obdobju velike negotovosti, ko stvari niso pod nadzorom, ljudje želijo jasna navodila, kako ravnati. To lahko, tega ne smete. Ne zanima jih, da se v resničnem življenju učimo sproti. Znanstveniki spoznavajo virus in bolezen – med epidemijo. Ko imamo opraviti z negotovostjo v znanosti, je to odlična priložnost za teorije zarot. 

Raziskave kažejo, da ljudje bolj kot politikom zaupamo znanosti. So pa tudi takšni, ki ne zaupajo niti znanosti. A vsaka naprava, ki jo uporabljajo, telefon, računalnik, avto, letalo, sloni na dognanjih znanosti, ki ji ne zaupajo. Promotorji teorij zarot pa postajajo tudi voditelji držav, celo svetovnih velesil. Je to novost?

Teorije zarot obstajajo od nekdaj. Novo je to, da zaradi ljudi, kot je Donald Trump, postajajo del mainstreama. Mimogrede navrže teorijo zarote, kar pri ljudeh krepi upor proti znanosti. Trump je šolski primer nekoga, ki ne upošteva niti varnostnih navodil svojih institucij. Govori o injekcijah belila, jemlje zdravila, ki jih stroka odsvetuje.To je zelo slabo sporočilo. Če to počne predsednik, lahko najbrž tudi jaz. Tudi v Veliki Britaniji imamo politike, politika, ki je rekel, da smo imeli že “preveč strokovnjakov”. Ne vem za vas, ampak jaz bi se raje posvetoval s strokovnjakom kot z nekom, ki je problem raziskal z ogledom nekaj videoposnetkov na Youtubu. 

Internet je super, razen kadar ni. BBC je objavil zgodbo človeka, ki ni verjel, da je Zemlja ploščata, dokler se o tem ni prepričal na Youtubu. Torej je internet koristen, razen kadar ni.

Internet je izjemen vir informacij, je pa tudi izjemen vir dezinformacij. Ni nam še uspelo, da bi ljudi v šolah naučili, kako prepoznati zaupanja vredne dokaze. Veliko ljudi meni, da je dobro, da lahko problem raziščejo sami. Pogosto to pomeni, da na Youtubu pogledajo veliko videoposnetkov. To je v redu, še vedno pa je bolje, da se obrnete na ljudi, ki imajo ustrezno izobrazbo in prepoznajo neveljavne dokaze. Po eni strani si želimo, da bi bili ljudje kritični do avtoritet, a to ne pomeni, da morajo zavrniti prav vse. Gre za težko nalogo. Ne pomaga niti, da vlade včasih stvari dejansko prikrivajo. Kitajska nam sprva o koronavirusu ni povedala ničesar. Pozneje je bila bolj odkrita. 

Ali sploh pomaga, da mediji - v oddajah, kot je ta - zavržemo teorije zarot? Velik del novinarstva se je usmeril v preverjanje izjav, vendar to hkrati pomeni, da napačne izjave najprej ponovimo.

Drži. Raziskovalce je skrbel nasprotni učinek. Ko ponovite napačno trditev, da bi jo zavrgli, se zgodi, da ljudje pozabijo na drugi del, v katerem ste napačno trditev zavrgli. V spominu jim ostane le napačna trditev. A med znanstveniki, ki to raziskujemo, je prevladalo mnenje, da ta učinek le ni tako prisoten, kot smo sprva predvidevali. V veliko primerih bosta enostavno razkrivanje in pojasnjevanje napačnih trditev učinkovita. 

Pogosta strategija je britje norcev iz ljudi, ki delijo teorije zarot. Kaj bi bilo boljše kot norčevanje? Kaj naj naredim, ko bom naslednjič zagledal neumnost, ki jo deli prijatelj ali prijateljica?

Strinjam se, da ima lahko posmeh ravno nasproten učinek. Obstajajo pa teorije zarot, ki so tako smešne, da je težko zadržati smeh. Kaj pa vi menite o ideji, da svetu vladajo kuščarji, ki spreminjajo obliko? Tako smešna je, da se težko izognete norčevanju. Ljudje, ki vam jih bo uspelo prepričati o zmoti takšnih teorij, niso zagrizeni verniki. Mnenj teh ne boste spremenili nikoli. Z jasnimi dejstvi pa utegnete vplivati na mnenja tistih, ki so lažne govorice nekje slišali in jih zdaj zanima, ali so resnične. V nekaterih okoliščinah pa pomagata tudi satira in humor. Včasih, ko dolgočasna dejstva niso učinkovita, bi pomagalo tudi to. 

Ja, teorije zarot nas zabavajo, a hitro pozabimo, da imajo tudi čisto konkretne posledice in da niso samo zanimive, ampak tudi nevarne. Ogrožajo življenja.

Da, to je skrb vzbujajoče. Večina teorij zarot je neškodljivih. Nič hudega, če vaš prijatelj ne verjame, da je človek pristal na Luni. Vemo pa tudi, da kdor verjame eni teoriji zarote, bo verjel tudi drugi, čeprav sta povsem nepovezani. Obstaja torej verjetnost, da prijatelj, ki ne verjame v pristanek na Luni, prav tako ne verjame v učinkovitost cepljenja ali v to, da je človek glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Takšna prepričanja pa so lahko nevarna. Pred leti je vlada Južnoafriške republike zavračala znanstvena dognanja o virusu HIV. Ocenjujejo, da je zaradi tega umrlo več kot 330.000 ljudi. To je le en primer. Takšna prepričanja so lahko nevarna. 

Tokrat Radiovedni obdelujemo vprašanje, ki ima opravka z našimi možgani. Nekoga, ki nam je pisal, je namreč zanimalo naslednje izkustvo, v katerem se gotovo najdemo vsi:

"Zakaj nam določeni vonji prebudijo nostalgične spomine iz otroštva? Kako rečemo temu?"

Tako imenovane 'Proustove magdalenice' pojasnjuje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.

Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.

V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.

Pravo čudo je že cvetni prah trav

Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.

“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste

Trave so naše glavne udomačene poljščine

Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.

“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”

ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.

Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.

Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.

– Ivan Minatti

Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.

Tudi Slovenci imamo pomembnega žlahtnitelja žit

Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.

Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.

Sladkorni trs, na videz neugledna trava, krojil tokove zgodovine

Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.”  Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”

Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.” 

Zakaj so bile trave v zgodovini tako primerne za udomačitev?

MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)

foto: Marko Trebušak

Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.

Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.

Trave so tudi zelo alergene, njihova sezona je vse od maja do avgusta

Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”

To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.

Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.

Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.

Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.

Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –

Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?

Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.

Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.

In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.

• Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca

 

Dobrodošli v tokratnih zunajzemeljskih Radiovednih. Tokratni poslušalec se je namreč prestavil v vesolje in potoval v preteklost. Zanimalo ga je namreč, zakaj se na fotografijah misij Apolla dobro vidi Zemljo, na njih pa ne vidimo zvezd. Odgovarja prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko.

Če tudi vas kar koli zanima, nam pošljite vprašanje na [email protected], z veseljem bomo poiskali odgovor nanj.

V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil.

Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov?

Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.

Kaj več o stanju prekuženosti s covidom-19 v Sloveniji vemo po prvi fazi nacionalne raziskave in koliko lahko dobljenim podatkom zaupamo? Več pa tudi o tem, da je raziskava znova pokazala, da je slovensko znanje vrhunsko

V okviru nacionalne raziskave o razširjenosti covida-19 v Sloveniji so bila protitelesa proti novemu koronavirusu odkrita pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Kakšna popotnica so nam lahko dobljeni rezultati? Pri sodelujočih v raziskavi pa smo se tudi pozanimali, kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni serološki testi in kako samo polovičen odziv udeležencev v raziskavi vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov.

Sogovorniki v oddaji bodo vodja raziskave in odgovorni raziskovalec dr. Mario Poljak, dr. Slavko Kurdija s centra za raziskovanje javnega mnenja na FDV, imunolog dr. Alojz Ihan ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta vodila podatkovno analizo pridobljenih rezultatov.

“Novica je obenem dobra in tudi potencialno slaba, a veliko več je argumentov, da je zelo dobra,” je rezultate raziskave komentiral glavni raziskovalec prof. Mario Poljak z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot dobro plat odstrtih številk, ki jih je navrgla raziskava, je navedel predvsem dejstvo, da smo širjenje epidemije z ukrepi učinkovito omejili, kot slabo pa, da večinski del populacije ni prišel v stik z virusom in je tako še naprej dojemljiv za okužbo.

Imunolog prof. Alojz Ihan, ki na tem inštitutu vodi Laboratorij za celično imunologijo, je pričakoval nekoliko nižje vrednosti prekuženosti. “V svetu se je vzpostavil vzorec, da tisti predeli, ki so bili izjemno prizadeti (New York, Lombardija), dosegajo od 10 do 20-odstotno prekuženost, medtem ko se je za države, ki so prizadete podobno kot Slovenija, pričakovala polovico nižja prekuženost.” Te študije so po njegovih besedah pomembne, ker merijo realen utrip epidemije. Še bolje je, če so kontinuirane, saj, kot je dejal, epidemija še ni končana.

Kako zanesljivi so serološki testi?

Ob predstavitvi rezultatov prve faze študije sta se kot glavni pojavili dve vprašanji: kako zanesljivi so bili uporabljeni testi in ali je manj kot polovičen odziv testirancev še dovolj reprezentativen za same rezultate? Najprej k prvemu:

Serološki testi imajo dve lastnosti: občutljivost (v kolikšnem deležu primerov bodo pravilno zaznali pozitiven primer) in specifičnost (v kolikšnem deležu bodo pravilno zaznali negativen primer). Že drobna odstopanja lahko pomenijo precej drugačne rezultate. “Laboratorijski test je imel v trenutku študije po mnenju večine neodvisnih strokovnjakov najboljšo specifičnost in občutljivost,” je pojasnil Poljak. Občutljivost je odvisna od dneva začetka bolezni in testiranja. Bolj zgodaj v fazi okužbe kot testirajo, manjša je občutljivost. “V prvem tednu po okužbi je občutljivost takih testov majhna. V tem obdobju zato uporabljamo neposredno dokazovanje z brisom v nosnem delu žrela. Občutljivost nato narašča, 21 dni po pojavu prvih simptomov pa doseže 100-odstotno vrednost. V raziskavi smo pri preiskovancih hkrati jemali bris in vzorec krvi, kar je bilo v primerjavi s podobnimi raziskavami v tujini najbolj izvirno. Ker bomo ob tem vsakemu preiskovancu sledili na 14 dni, smo prepričani, da s takim pristopom ne bomo zgrešili nobene osebe, ki bi imela okužbo,” je razložil.

S tem so se torej skušali izogniti lažno negativnim rezultatom, kako pa je z lažno pozitivnimi, torej s specifičnostjo testov? “Specifičnost je več kot 99,6-odstotna. Vpliva le na razširitev intervala zaupanja, ne vpliva pa na sam rezultat, ampak le malo poveča negotovost. Razširjenost intervala negotovosti je bila minimalna,” je pojasnil Poljak.

Težava uporabljenih seroloških testov je v tem, da so novi, je ob tem dodal Alojz Ihan. Imajo okvirno napisano občutljivost in specifičnost in nižja, kot je stopnja okuženosti, bolj pomembna je zelo natančna ocena občutljivosti in specifičnosti.

Vzorec je kljub polovičnemu odzivu reprezentativen

Ob zanesljivosti testov je drug pomislek tudi reprezentativnost vzorca. Ker se je odzvala le slaba polovica ljudi iz prvotnega vzorca, ki ga je pripravil Statistični urad, se zastavlja vprašanje, če je novi vzorec ljudi, ki so se odzvali, še vedno reprezentativen oziroma ali se je v primeru odstopanj poskrbelo za ustrezno korekcijo pri metodah analize in kdo je za to poskrbel.

Kot je pojasnil dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je s svojo ekipo skrbel za metodološko svetovanje, se tako kot pri vseh raziskavah, ki temeljijo na populacijskih vzorcih, tudi pri tej niso odzvale vse izbrane osebe. “Po mednarodnih standardih za izračunavanje odzivnosti lahko pridobljeni vzorec ocenimo kot 48-odstotno izčrpanost prvotnega vzorca. To je za raziskavo tega tipa, kjer ne gre za tipično anketno situacijo, izjemno ugodna stopnja sodelovanja.”

Realizirani vzorec so po njegovih besedah pregledali in ocenili, da so odstopanja majhna in da dobro predstavlja populacijo v vseh temeljnih značilnostih.

“Testno smo naredili tudi korekcije s pomočjo uteževanja in videli, da so odstopanja majhna in da lahko podatke preliminarno predstavimo brez korekcij. Ni razloga, da pridobljenega vzorca ne bi obravnavali z vso znanstveno resnostjo.”

In kakšna odstopanja v odzivu so zaznali? Kot je pojasnil, se je odzvalo nekaj manj oseb med najstarejšimi in najmlajšimi povabljenimi, zaznali so tudi nekoliko večji odziv s podeželja v primerjavi z mesti. A pri tem po njegovih besedah ni šlo za sistematičen izpad katerekoli kategorije. Kakšen pa bi bil rezultat, če bi preučevali večji vzorec? “Povečevanje vzorcev je zelo občutljivo, lahko povečate stroške in napore, opaznejšo natančnost ocene pa bi dosegli le, če bi vzorec zelo povečali.”

Podatkovna analiza mora biti vključena s točke nič

Zatem so prišli na vrsto znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatkovno analitiko in oblikovali aplikacijo za zajem podatkov na terenu in njihovo poznejšo obdelavo. Skupino profesorjev, asistentov in po večini študentov je vodil dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Od prvega telefonskega pogovora z imunologi in virologi pa do oblikovanja ekipe je trajalo le nekaj ur, je pojasnil Zupan. “To, da obljubiš imunologu, da boš sposoben narediti aplikacijo, ki bo v petih dneh uporabna, je noro, za to potrebuješ pogum. A sam sem vedel, da bodo moji študenti to sposobni narediti. Ni jih zanimalo, koliko dni bodo imeli ob tem prostih, delali so neprekinjeno.”

Oblikovanje aplikacije je vodil Rafael Irgolič, ki sicer študira na Škotskem. Poudaril je, da so se zaradi občutljivosti podatkov ves čas razvoja posvečali varnosti nastalega orodja, razvoj aplikacije pa bi sicer v normalnih razmerah namesto nekaj dni, ki so jih imeli na voljo, trajal nekaj mesecev.

Blaž Zupan je ob tem poudaril pomen domačega študentskega znanja. “V Sloveniji imamo kader, ki je vrhunski. Nikjer v okoljih, kjer sem živel, ne bi mogel dobiti take ekipe v tako kratkem času. Ni vse, kar pride od zunaj, boljše. Znanje, ki ga goji Univerza v Ljubljani, je vrhunsko.”

Zupan, ki se strokovno posveča povezovanju umetne inteligence z biologijo in medicino, je ob tem poudaril, da je vključevanja podatkovnih analitikov v interdisciplinarne time že na samem začetku takih raziskav nujno. “Doslej so se številne študije delale zelo drugače. Stroka se je zaprla, podatke so vnašali v Excel tabele in jih prenašali na papirju. Če pa imaš z nulte točke projekt podkrepljen s poznavalci podatkovne analitike, lahko pristopiš bolj sistematično in pravilno.”

Odprtih še veliko ključnih vprašanj

Nacionalna raziskava o razširjenosti koronavirusne bolezni v Sloveniji še vedno traja. Na nek način so ključni meseci še pred raziskovalci in testiranci, saj lahko prav spremembe, ki jih bodo v prihodnje zaznali na vzorcu testiranih, veliko povedo o dinamiki gibanja virusa po državi. “Najboljši način, da ugotovimo, ali se bolezen pojavlja v populaciji, je, da imamo reprezentativen presek populacije in da ga preverjamo vsakih 14 dni,” je pojasnil Mario Poljak. Čim bo v testnem vzorcu ljudi začelo naraščati število okuženih, bo to pomenilo, da število okužb narašča v celotni Sloveniji in da bodo potrebni drugačni ukrepi.

Še vedno pa ostaja odprtih veliko ključnih vprašanj. Po besedah Alojza Ihana je eno takih, “koliko časa bo trajala imunost pri prebolevnikih. Odgovor na to vprašanje bo zelo vplival na to, kako se bomo v naslednjih letih obnašali do te epidemije. V naslednjih mesecih bomo tudi ugotovili, kakšne so trajnejše zdravstvene posledice pri tistih, ki težje obolijo. Poleg tega še nimamo odgovora, do katere mere se bo izboljšal uspeh zdravljenja pri najtežje obolelih.” Vsi ti odgovori bodo po njegovem vplivali na naš prihodnji odnos do epidemije in spoprijemanje z njo.

“Če bomo ugotovili, da pri težje obolelih ni trajnih zdravstvenih posledic in da je najtežje obolele mogoče ozdraviti, bo to čisto druga bolezen, kot je videti zdaj.”

Potem ko je marca v zadnjem pogovoru za Val 202 zvenel precej pesimistično, pravi, da je zdaj bolj optimističen, saj vemo o virusu več in obstaja upanje, da bomo epidemijo lahko obvladali. Pri tem bo zelo pomembno, da bomo znali na pravi način izkoristiti poletje, ki je pred nami. “To poletje je šola, izkoristimo jo lahko, da se naučimo živeti s protivirusnimi ukrepi. Idealno bi bilo, da do konca poletja odpremo življenje do te mere, do katere bo odprto naslednjo zimsko-jesensko sezono.” Če bomo začeli življenje v večji meri vračati v ustaljene trnice šele jeseni ali pozimi, bo zaradi drugih virusnih okužb, značilnih za to obdobje, po njegovem zelo težko ugotoviti napake, ki jih pri tem delamo.

“To šolo je bolje opraviti poleti, ko ni drugih, covidu-19 podobnih bolezni, kot pa jo odlagati na jesen in zimo. Čaka nas temeljita priprava na virusno maturo.”

Primerjava s smrtnostjo pri gripi je zmotna

Ker naj bi bilo po podatkih raziskave število tistih, ki so prišli v stik z novim koronavirusom, občutno višje, se zastavlja vprašanje, ali ni smrtnost s tem opazno nižja, podobna tisti pri gripi. Gre za mešanje pojmov, opozarja Ihan. Za začetek moramo znati ločevati med infekcijsko smrtnostjo, torej smrtnostjo vseh ljudi, ki so prišli v stik z virusom, in smrtnostjo bolnikov, torej tistih, ki so zaradi stika z virusom tudi res zboleli in so jih zdravniki kot take tudi evidentirali. “So bolezni, pri katerih je to ena-ena. Taka je denimo okužba z virusom HIV. Vsak, ki dobi okužbo, tudi zboli. Infekcijska smrtnost je enaka smrtnosti bolnikov. Pri nekaterih boleznih pa je ogromna razlika med smrtnostjo tistih, ki zbolijo, in smrtnostjo vseh tistih, ki so okuženi, a ob tem nujno ne zbolijo. Tak je na primer hepatitis B, kjer je veliko ljudi okuženih, a le manjši del pozneje tudi zboli.”

Če merimo smrtnost na podlagi odkritih protiteles, bo ta veliko manjša, kot če ugotavljamo smrtnost pri tistih, ki tudi zares zbolijo. In tu pogosto napačno primerjamo smrtnost pri obolevanju za gripo s tisto pri obolevanju za covidom-19. Kot so ugotovili doslej, je smrtnost bolnikov zaradi bolezni covid-19 po svetu od 1 do 5-odstotna, medtem ko je infekcijska umrljivost pri njej 0,5-odsotna, pojasni Ihan. Ugotovljene odstotke tako napačno primerjamo s podatki, ki veljajo za gripo. Kot je dodal, pri gripi običajno govorimo o smrtnosti bolnikov, saj se gripa sistematično spremlja z vzorčenjem in analizo zbolelih. “Ta podatek je pri gripi 1 promil, umre eden na tisoč, ki zbolijo za gripo. Seveda se ta promil silno razlikuje po starosti: pri starejših se spremeni v odstotek, v srednji generaciji pa je ekstremno nizek.” Kot je še pojasnil, se infekcijske smrtnosti pri gripi sistematično ne meri, ampak se jo v redkih raziskovalnih člankih samo ocenjuje. “Ocene pravijo,da je okuženih z virusom gripe od dva do štirikrat več od prepoznanih bolnikov, torej je treba infekcijsko smrtnost pri gripi deliti z od 2 do 4, če izhajamo iz podatka o smrtnosti bolnikov..”

V tem primeru bi bila infekcijska smrtnost pri gripi polovica od četrt promila, umre torej en človek na 2000 do 4000 primerov, ki so se z virusom gripe v dani sezoni okužili.

“Infekcijska smrtnost pri covidu je najmanj 10-krat večja kot infekcijska smrtnost pri gripi, pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da naj bi se vsako sezono za gripo potencialno okužilo ali zbolelo približno 10 odstotkov ljudi, saj imamo imunost na gripo še iz prejšnjih sezon oziroma se proti njej cepimo. Potencial obolevnosti za gripo, tudi če nič ne naredimo, je torej 10 odstotkov, potencial obolevnosti za covidom pa je od 50 do 80-odstoten.”

*** Dodano 10. julija 2020:

Raziskovalna skupina, ki je sodelovala pri nacionalni raziskavi o razširjenosti bolezni covid-19 v Sloveniji, je ta teden objavila podrobnejše poročilo o raziskavi. Spomnimo, raziskovalci Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete so maja na podlagi prvih rezultatov ocenili, da se je do konca aprila z novim koronavirusom okužilo od 40.000 do 80.000 prebivalcev Slovenije oziroma približno 3 odstotke ljudi.

 

V tokratnih radiovednih že počasi plujemo v težko pričakovano poletje, ko bomo noge spet pomočili v morje, se naužili blagodejnega morskega zraka, zaplavali nekaj sto metrov in vmes popili - nenamerno, seveda - še kakšen požirek te slane tekočine. Ste si sploh kdaj zastavili vprašanje, zakaj je morje slano? Če ne, je to storil naš poslušalec, na njegovo vprašanje pa odgovarja dr. Matjaž Ličer, fizik z Nacionalnega inštituta za biologijo, zaposlen na Morski biološki postaji v Piranu.

Ostanite radiovedni še naprej, če pa vam radovednost ne da spati, nam pošljite svoje vprašanje na [email protected].

Napravam za umetno predihavanje v Sloveniji pravilno rečemo medicinski ventilatorji, a v splošni rabi se je v zadnjih tednih zasidrala beseda tujega izvora respiratorji. S strokovnjaki pojasnjujemo, kaj medicinski ventilatorji sploh so, zakaj obstajajo različni modeli in kako jih zdravniki uporabljajo – z namenom, da razjasnimo nekaj osnov, ki so se v razburkanih debatah nekako izgubile. Hkrati nam sodelujoči opišejo tudi, kako je sredi krize na hitro stekla akcija priprave slovenskega pandemskega ventilatorja.

Gosti: dr. Tomislav Mirković in dr. Matevž Tomaževič (UKC Ljubljana); dr. Marko Topič (Fakulteta za elektrotehniko UL)

Zakaj imamo različne medicinske ventilatorje, na kakšne načine jih zdravniki uporabljajo in kako je sredi krize na hitro stekla akcija priprave slovenskega ventilatorja

Napravam za umetno predihavanje sicer v Sloveniji pravilno rečemo medicinski ventilatorji, a v splošni rabi se je v zadnjih tednih zasidrala beseda tujega izvora respiratorji. S strokovnjaki pojasnjujemo, kaj medicinski ventilatorji sploh so, zakaj obstajajo različni modeli in kako jih zdravniki uporabljajo – z namenom, da razjasnimo nekaj osnov, ki so se v razburkanih debatah nekako izgubile.

“Ventilatorje laiki poznajo tudi kot umetna pljuča. Razvijali so se na različnih področjih, zato poznamo več oblik in načinov delovanja. Zdravniki glede na poškodbe pljuč izberemo način, ki je za bolnika najboljši.” – dr. Tomislav Mirković

Ob začetku epidemije se je v zelo kratkem času javilo veliko število raziskovalcev, strokovnjakov in študentov, ki so želeli doprinesti k projektu razvoja slovenskega pandemskega ventilatorja. Vzpostavilo se je več ekip*, ki so vzporedno delale na različnih zasnovah ventilatorja, vse pa ob predpostavkah, da mora biti zasnova pripravljena zelo hitro in da mora biti izvedba projekta relativno enostavna. Več deset ljudi je hitro pristopilo k izzivu, ki se je v zgodnji fazi širjenja epidemije zdravnikom zdel ključen, saj je bilo v tistem trenutku precej negotovosti glede števila ventilatorjev, ki jih bomo potrebovali, prav tako pa se ni vedelo, kako dolgo bo epidemija trajala. “Takoj se je javilo več ekip, ki so se jim pridružili zdravniki. Vsi so želeli reševati problem, to je bila osnova,” začetke opisuje travmatolog dr. Matevž Tomaževič, pobudnik projekta.

“Če pri ventilatorjih govorimo o ‘mercedesih’ in ‘golfih’ – naši ventilatorji, hitro razviti v Sloveniji, so vsaj na ravni golfa. Preizkusili smo jih na sebi in bili prijetno presenečeni.” – dr. Tomislav Mirković

Epidemija je sodelujoče ekipe soočila s kar nekaj izzivi, ki jih v starih normalnih okoliščinah ne bi bilo treba reševati. “Pri razvoju pandemskega ventilatorja smo skušali uporabiti skoraj samo slovenske sestavne dele. Razlog je bil dobavljivost, težko bi jih bilo dobiti iz tujine. Podjetja so zelo dobro sodelovala,” izpostavlja dr. Marko Topič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko.

“Slovenske ventilatorje so razvijali vrhunski strokovnjaki. Kot bi ekipa samih Messijev in Ronaldov igrala na domačem igrišču. Znanost je v tem primeru reševala situacijo, to je prava pot tudi za naprej.” – dr. Matevž Tomaževič

* V ekipah so sodelovali: Janez Pirc, Mihael Gradišek, Tomaž Lah, Matevž Mali, Miha Pretnar, Klemen Povšič, Gorazd Rosbach, Rok Kimovec, Lojze Zadnikar, Matevž Tomaževič, Nejc Demšar, Miha Peternelj, Aleš Pfajfar, Žiga Klančar, Marko Lotrič, Jaka Gortnar, Danijel Rodič, Matjaž Čemažar, Urban Kolman, Matjaž Krč, Rok Capuder, Rok Jamnik, Iza Šubelj, Petra Maršič, Jernej Pintar, Borut Potočnik, Janko Rakef, Andry Gyurnyuk, Tomislav Mirković, Mojca Ljubi, Maver Simona, Marko Topič, Marko Jankovec, Matija Pirc, Urban Bevc, Bojan Kontestabile, Borut Likar, Miha Kos, Anže Kelher, Oliver Mumalo in drugi.

Tokrat poskušamo odgovoriti na vprašanje šestletnega Tima, ki se sprašuje, zakaj na Zemlji ne čutimo, da se ta pravzaprav ves čas vrti, in kako to, da poleg tega ne čutimo niti piša vetra. Na to vprašanje odgovarja astrofizičarka dr. Dunja Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani.

Če imate tudi vi kakšno radiovedno vprašanje, na ga pošljite na [email protected].

Po koronapremoru se vračajo tudi Radiovedni, v našem nabiralniku se je nabralo ogromno novih vprašanj. Za začetek o sila nekoronski temi, a vendar, nekaj skupnega se kaže. Karantena in izolacija sta tudi priložnost za globoko premišljevanje, Isaacu Newtonu naj bi se, denimo, prav med tedanjo karanteno, ko je po Londonu razsajala bubonska kuga, v izolaciji utrnila zamisel o gravitaciji. Nam pa je nekdo poslal naslednje vprašanje, povezano z gravitacijo: Magnetne silnice lahko pokažemo z železnim prahom. Kako pa bi prikazali gravitacijske silnice? Se jih sploh da pokazati? Odgovarja dr. Jurij Bajc, fizik s Pedagoške fakultete v Ljubljani.

Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad:

"Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca."

In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.

Zakaj je pomembno preučevanje osrednje točke našega Osončja, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve, kako so videti Sončeve nevihte in zakaj je dobro poznati vesoljsko vreme

Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja – Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ‒ celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST, Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad:

“Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca.”

In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, zakaj je pomemben njen teleskop METIS, ki je sončni koronograf, namenjen opazovanju Sončeve korone oziroma zunanje sončeve atmosfere. Z Zemlje je mogoče korono opazovati le med popolnim Sončevim mrkom, ko luna prekrije svetlo Sončevo ploskev. Med mrki lahko s prostim očesom opazujemo Sončevo korono, ki se belo sveti. Sončevih mrkov je vsega skupaj le za približno štiri ure na stoletje, pa še ti so po navadi vidni le na odročnih krajih. V Sloveniji smo lahko popolni Sončev mrk opazovali leta 1999, naslednji pa bo na vrsti šele leta 2081.

“Če želimo opazovati Sončevo korono pogosteje, ne samo štirikrat na leto, moramo uporabiti trik. Sonce opazujemo s posebnim instrumentom, ki se imenuje koronograf in ta ustvarja umetne sončeve mrke. To stori tako, da z zaslonom zakrije svetlo Sončevo ploskev. S koronografom je na Zemlji skoraj nemogoče opazovati svetlobo, ki sveti v beli barvi, zaradi sipanja Sončeve svetlobe v Zemljinem ozračju. Prednost opazovanja Sončeve korone iz vesolja je prvič v tem, da ni atmosferskih motenj, zato lahko opazujemo korono v vidni svetlobi. Drugič, korono lahko iz vesolja opazujemo tudi v tistih valovnih dolžinah, ki jih naše ozračje vsrka, torej v ultravijolični in rentgenski svetlobi. In tretjič, da bomo dobili posnetke v boljši ločljivosti, ker vsi dosedanji korongrafi opazujejo Sonce s približno iste razdalje, kot je Zemlja, Solarni Orbiter pa se bo približal na 42 milijonov kilometrov in bo bližje Soncu kot planet Merkur.”

Sogovorniki so: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti.

Ste vedeli, da so koronavirusi ? dobili ime po Sončevi koroni ☀?

Tudi o tem, predvsem pa o projektu @esa @SolarOrbiter v četrtkovi @FrekvencaX ? Pa še to – Sončevo korono smo lahko v Sloveniji nazadnje videli leta 1999, naslednjič 2081, ko bo spet nastopil popoln Sončev mrk. pic.twitter.com/r6RjNNsQfn

— Maja Stepančič (@mstepancic) April 28, 2020