Globalna vas

Ko je Marjana Nakamura v sedemdesetih delala v Kobilarni Lipica, je bila s službo zelo zadovoljna in bi v njej vztrajala še kakšno desetletje. A med dopisovanjem v angleščini z različnimi posamezniki po svetu, s čimer je začela že v osnovni šoli, je naletela tudi na Japonca, s katerim sta se odlično ujela. Pred poroko leta 1973 pa sta se v živo srečala le enkrat.

Že od nekdaj je rad potoval na Tajsko, kasneje tam spoznal partnerko in se pred dobrim letom v Azijo tudi preselil. Z ženo na severu države turistom oddajata bambusove hiške, skupine pa vodita pod državi. Po selitvi je Sebastjan Kovačič marsikaj izkusil prvič v življenju. Pridobil je tajski osebni dokument, prvič je jedel črve, kobilice, mravlje, žabe in kačo, lovljenja kač pa se še uči.

Zaradi soproga diplomata, ki je zaposlen na slovenski ambasadi, Tina Milostnik Valenčič živi v Sarajevu. Med drugim sodeluje pri pripravi bazarja, kjer zbirajo sredstva za socialno ogrožene otroke v Bosni. Na prvem bazarju jo je presenetilo zanimanje za kranjske klobase, saj jih v enem dnevu prodajo do 40 kilogramov.

Pred desetimi leti je na Rock Otočcu gostovala italijanska skupina, ki jo je po naključju slišala tudi Zala Mušič in pozneje spoznala bobnarja. Zaradi spleta okoliščin in ljubezni do glasbe sta ostala v stiku in se spoznavala predvsem prek dopisovanja. “Pri dvajsetih sem hodila na počitnice v Firence, on pa v Slovenijo. Na srečo je bila meni všeč Italija, njemu Slovenija. Potem sem se tja preselila zaradi študija. No, v bistvu je bil študij dober izgovor, da sem prišla bliže Marcu.”

Ob prihodu v Združene arabske emirate je poskušal najti delo kot fotograf, a se je zaradi razmeroma nizkih plačil za ogromno dela kmalu odločil za alternativo. Postal je natakar. Nekaj delovnih izkušenj je namreč že imel iz Slovenije. Tako je kmalu pristal v restavraciji s hrano, kjer se je vseskozi zanimal tudi za delo, povezano z marketingom, fotografijo in grafičnim oblikovanjem.

“Čez pol leta so me poslali v London, v glavno pisarno, kjer so me seznanili s tem, kako se te stvari počne. Ko sem se vrnil s tega treninga, sem začel za to podjetje delati kot skrbnik družabnih omrežij. In tako sem začel slikati hrano. Vse se je začelo s hrano.”

Tina Smole se je pred petimi leti preselila v Kampalo, glavno mesto Ugande. V Afriki dela za pomembne tiskovne agencije, njeni glavni naročniki so med drugim javni servis BBC, francoska agencija AFP, televizija ZDF in nevladna organizacija Amnesty International. Pravi, da mesto živi 24 ur, a je močno preobremenjeno z vozili: “Edini način potovanja je motor. Ni najbolj varen način, a do zdaj, na srečo, nisem imela nobene nesreče. V času deževne sezone se pojavljajo izpadi elektrike, voda je ali je ni. Za slovenske razmere zveni robinzonsko, ampak se prilagodiš in znajdeš.”

Zakonca Knez sta v Ljubljani študirala sinologijo, eno leto študija pa preživela v provinci Sečuan. Čeprav študija nista nikoli končala, sta si vedno želela nazaj na Kitajsko. “Iskala sva poti in ko sva imela štiri otroke, se je pot končno našla. Zdaj smo tukaj,” pripoveduje Sonja Knez. Na drugačen način življenja so se privadili. Po kosilu sledi obvezen počitek, najsi bo v trgovini, šoli ali službi. Prav tako so se navadili na hitro razvijajočo se infrastrukturo: “Kitajska se dnevno spreminja. Cesta nastane čez noč, dobesedno čez noč. Gradi se z veliko naglico.“

Zime nekdanji pevec pri skupini The Drinkers preživlja med multimilijonarji v Davosu, poletja v tajski javni šoli. Preden se je odpravil v Švico je dve sezoni preživel v Avstriji. Na pobudo prijatelja Davida je kontaktiral potencialne delodajalce, ki so ga povabili k sodelovanju predvsem zaradi rusko govorečih strank. “Zanimivo je, da sem imel prav v tistem času težave z žolčnimi kamni, tako da sem razgovor za službo opravil kar v bolnišnici.”

Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”

Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.

Poletno-decembrsko-praznično-sproščena edicija Globalne vasi. Kdo je na drugi strani telefona?

Andrej: Ne morem verjeti, da sva govorila s prvo damo Združenih držav Amerike.

Miha: Tudi jaz ne morem verjeti.