Globalna vas

Po namigu prijateljice se je preselila v Hošiminh in si v štirinajstih dneh poiskala delo učiteljice angleščine. Alenka Može pravi, da se božične navade se vse bolj širijo tudi po Vietnamu. “Ravno gledam skozi okno in je tudi tukaj ena velika božična jelka. Po trgovskih središčih bo vse okrašeno. Božične pesmi je slišati povsod in jih bo še vse leto. Čisto zares. Vse leto slišiš božične pesmi po radiu.”

Ameriške diplomate, ki se odpravljajo na delo v Ljubljano, uči slovenščino. Bernard Pesjak jim predstavi jim tudi besedo čmrlj. Pravi, da med diplomati v Washingtonu slovenska prestolnica velja za počitniško mesto, ki varnostno in geografsko ni problematično. “Zelo radi gredo tja, je pa zelo težko dobiti delo v Ljubljani. Če pred tem nisi služil kje drugje, v kakšnem bolj nevarnem kraju, jo lahko v večini primerov kar odmisliš.”

Kmalu po prihodu v ZDA si je našel delo voznika šolskega avtobusa. Ta zaposlitev je namreč vključevala tudi zdravstveno zavarovanje, ki ga ni imel kot sočasni sodelavec slovenske sekcije na radiu Glas Amerike, ga je pa nujno potreboval. Sploh zaradi nosečnosti takratne žene in višine zneska, ki sta ga za zavarovanje prej plačevala sama.

Pred sedemnajstimi leti sta si začela dopisovati prek spletne klepetalnice, zdaj pa Urška Anumanchi s soprogom živi v indijski tehnološki prestolnici. Slovenijo in Francijo sta zamenjala za raznovrstni indijski Hyderabad, ki pa ni njeno najljubše mesto.

Pravi, da življenje zaradi podnebja poteka predvsem v klimatiziranih prostorih, zato najbolj pogreša vsaj urejene parke, če že nima gozda in Šmarne gore, na katero bi se lahko povzpela. Sicer ekonomistka se je po najboljših močeh prilagodila drugačnemu okolju in zdaj uči v šoli.

“Ko sem opazila, kako sta otroka srečna v tem okolju, sem tudi jaz nehala travmirati, da ne bi slabo vplivala nanju. Naučila sta me, da če nekako sprejmeš položaj, je življenje lažje.”

V Peru so se najprej odpravili žena in otroci. Ločeno življenje – v tistem času je Aljaž Pavlenč v Sloveniji dobil dobro službo – je trajalo do telefonskega klica štiriletne hčere. “Rekla mi je, ati, ti se lažeš, ti ne boš izpolnil svoje obljube, ti ne boš nikoli prišel k meni. Naslednji dan sem dal odpoved in odpotoval v Limo.” Kaos desetmilijonske prestolnice so kmalu zamenjali za življenje, kot pravi, bogu za hrbtom. Živijo v mestu Moyobamba, kjer kot finančni direktor dela v “zeleni kliniki”.

Po diplomi na gradbeni fakulteti se je Mojca Usnik odločila za opravljanje dela, ki ni povezano s študijem, jo pa resnično veseli. Je profesionalna jahačica, ki bi nekoč rada nastopila na olimpijskih igrah, trenerka, v Londonu pa se ukvarja tudi s športno masažo konj. Pravi, da je bila selitev na Otok pred petimi leti eksperiment. Ki je očitno uspel.

Blaž Križnik je v Seulu profesor na šoli za urbane študije. Pravi, da ga o varnosti običajno sprašujejo prijatelji iz domovine in Evrope, sam pa večje napetosti pri Južnih Korejcih ne opazi. “Razlog je po eni strani najbrž v tem, da so ljudje navajeni, saj se krize s Severno Korejo nekako periodično pojavljajo zadnje desetletje, po drugi strani pa imajo ljudje tudi cel kup težav, povezanih z njihovo službo, izobraževanjem, otroki, tako da imam včasih vtis, da se nimajo časa ukvarjati s Severno Korejo.” Seul je po njegovem skozi slovenske oči videti kot velika nesreča, nekaj podobnega pa si najbrž mislijo Južni Korejci o Sloveniji.

Jure Požar ob odhodu v Avstralijo ni imel zagotovljene službe. V Sloveniji sta s soprogo prodala vse in se podala, kot pravi, na veliko avanturo, da bi otrokom nudila več. “Selitev je bila kar stresna, z otroki je vse kupaj precej težje, imam tri punce, stare 4, 12, in 13 let.” Na šolo so se že navadile, pojasnjuje, jezik pa jim ne povzroča težav. “V šoli jima gre odlično, najmlajša pa je postala še pravi Aussie, hodi v vrtec in govori že čisto avstralščino, ostali se pa še privajamo.”

V mlajših letih je bil Borut Dolenc smučarski skakalec, tudi član slovenske B reprezentance. Ljubezen do letenja pa že dolgo udejanja kot pilot in letalski inštruktor, od leta 2006 pri turškem letalskem prevozniku. Še vedno pripoveduje o čudenju ob razgledih, ki se ponujajo iz kabine, in strasti, ki ga ni zapustila. Življenje v Istanbulu opisuje s filmsko primerjavo. “Zdelo se nam je, kot da smo v enem filmu, v mešanici romantične komedije in Jamesa Bonda ali Misije nemogoče. Zelo zanimivo je in smo ostali.”

Milena Pfeiler se je težko navadila, da na vprašanje, kako si, domačini v resnici pričakujejo le odgovor, da je vse super. Pevka, flavtistka in skladateljica v New Yorku, kamor je odšla zaradi študija, živi tri leta in pritrjuje ugotovitvi, da če ti uspe v New Yorku, ti lahko uspe kjerkoli. “Ker izhajam iz bolj mirnega okolja, sem imela kar težave s privajanjem. Zahteva res veliko dela in odrekanja spanju, da sploh preživiš v tem mestu, kar zna biti kar čustveno naporno, zato sem imela veliko notranjih bitk.”

Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Najprej je sortirala kivije, kasneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bo spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali naj vztraja. Zdaj živi v mestu Auckland.