Intelekta

Ko so zahodne države po ruskem napadu na Ukrajino pred dvema letoma uvedle obsežne gospodarske sankcije proti Rusiji, smo slišali odločne napovedi, kako bo to rusko gospodarstvo potisnilo na rob propada, tako da si Rusija nikakor ne bo mogla privoščiti nadaljevanja vojne v Ukrajini. In vendar danes pogled na rusko ekonomijo sploh ne sovpada s takratnimi zahodnimi pričakovanji. Rusija je morala sicer res v veliki meri preoblikovati svoje gospodarstvo in ogromen del svojega proračuna namenja vojnim potrebam, ampak police v trgovinah so polne, rubelj je kmalu po začetnih nihanjih postal stabilen, brezposelnost je rekordno nizka, inflacija ni dosegla katastrofalnih razsežnosti, Rusija pa je lani in bo po napovedih tudi letos beležila večjo rast od skupine razvitih držav G7, ki tudi same niso ušle nekaterim negativnim posledicam lastnih ukrepov.

Kakšen je bil torej resničen učinek zahodnih gospodarskih sankcij? Na kakšne načine se jim je Rusija prilagodila oziroma jih obšla? Kako ruskemu gospodarstvu kaže ne le trenutno, ampak tudi na srednji in daljši rok? Ter kaj vsi ti procesi pomenijo ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja v Ukrajini, ampak tudi za oblikovanje novih gospodarskih zavezništev in odvisnosti, ki bodo na svetovno gospodarstvo in politiko verjetno vplivali še dolgo po koncu tega spopada? O vsem tem se bomo v tokratni Intelekti pogovarjali z ekonomistom z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jožetom P. Damijanom ter dobrim poznavalcem postsovjetskega prostora, dr. družboslovnih znanosti, ekonomistom in nekdanjim diplomatom Denisom Mancevičem, nekaj vtisov iz Rusije pa je prispevala tudi naša dopisnica Vlasta Jeseničnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Ši Džinping in Vladimir Putin, Wikipedija, javna last

O svojih pogledih na geoinženiring in možnih strategijah, so v Intelekti razmišljali meteorolog dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani; podnebni znanstvenik dr. Blaž Gasparini z Dunajske univerze, ki raziskuje vpliv oblakov na podnebje in solarni geoinženiring; John Moore, profesor podnebnih sprememb in glaciologije na Laponski univerzi na Finskem, vodja projekta The Seabed Curtain; dr. Bojana Bajželj iz podjetja Supercritical, ki se ukvarja s podporo projektom za razogljičenje in zajem CO2; dr. Nataša Zabukovec Logar s Kemijskega inštituta, ki razvija sodobne materiale za zajem CO2 ter sociolog kulture dr. Primož Krašovec.

Zdaj, ko se zdi dovolj verjetno, da bi bil Donald Trump novembra lahko ponovno izvoljen za predsednika, bi se na stari celini najbrž morali začeti spraševati, kaj storiti, če bo januarja 2025 za mizo v Ovalni pisarni znova sedel mož, ki Nato očitno šteje za Ameriki odvečno zavezništvo in ki v Evropski uniji slej ko prej prepoznava možno geopolitično tekmico Združenim državam, katere potenciale bi veljalo preemptivno nevtralizirati.

Vprašanje negotovih čezatlantskih odnosov pa utegne postati še bolj pereče, če se bo pod Trumpom Washington nato še po bratsko pogodil z Moskvo glede Ukrajine. Evropa je z vsestransko pomočjo Kijevu v zadnjih dveh letih namreč pošteno razdražila ruskega medveda, a je pri teh politikah vztrajala, saj se je zanašala, da vse to počne v dovolj trdnem zavezništvu z Združenimi državami. Če pa bosta Bela hiša in Kremelj dosegla dogovor, po katerem se bo Ukrajina ponovno znašla v trdnem ruskem objemu, evropske države pa nenadoma ne bodo mogle več računati na ameriško vojaško zaščito, tedaj se bo dobršen del stare celine znašel med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom, v skrajno neprijetnem geopolitičnem položaju, skratka. Časa za razmislek, kaj v takem primeru storiti, ni veliko, a kolikor ga je, ga je menda treba izkoristiti zdaj.

Kakšne poteze bi torej morale v naslednjih mesecih ali letu dni povleči evropske vlade? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom v studiu gostili dr. Ljubico Jelušič, nekdanjo obrambno ministrico in predavateljico na Katedri za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter dr. Boštjana Udoviča, ki poučuje na Katedri za mednarodne odnose iste visokošolske ustanove, prek spleta pa sem nam je v diskusiji pridružil še zgodovinar, urednik revije Razpotja in publicist, Luka Lisjak Gabrijelčič.

foto: Leuchtturm81, Pixabay

Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem.

V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc.

Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo

Večina vseh čipov danes in skoraj vsi najnaprednejši so izdelani na Tajvanu. Tajvan pa je vse prej kot varen kraj za proizvodnjo temeljne tehnologije sodobnega sveta. Zaradi navzkrižnih interesov Združenih držav Amerike in Kitajske se prav Tajvan pogosto omenja kot najbolj nevralgična točka za potencialni spopad globalnih razsežnosti. Zapletena zgodbi o čipih, temeljni tehnologiji sodobnega sveta, je v središču tokratne Intelekte, v kateri sodelujejo:
- dr. Saša Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, ki je sodelovala pri razvoju ključne tehnologije, na podlagi katere se danes izdelujejo najzmogljivejši sodobni čipi;
- prof. dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani;
- sinologinja, vodja Centra za tajvanske študije doc. dr. Saša Istenič Kotar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;
- prof. dr. Andrej Žemva z Laboratorija za načrtovanje integriranih vezij na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne institucije in prepovedal splav, človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista, in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil zgolj na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države Južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski realizaciji politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta njena daleč največja trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako ogromne težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratni Intelekti govorili z dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, z novinarjem ter dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem ter še enim novinarskim kolegom, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitičnim komentatorjem Branko Sobanom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti.

Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.