Intelekta

Če smo kapitalizem in socializem vajeni videti kot dva popolnoma nasprotna pogleda na to, kako bi morala biti urejena naša družba in gospodarstvo, se zdi toliko bolj nenavadno, da obstaja veda, ki je od svojega nastanka na začetku 20. stoletja pronicala v obe največji ideologiji preteklega stoletja, do danes pa je preoblikovala tako rekoč vsa področja naše družbe. V tokratni Intelekti bomo govorili o znanstvenem managementu, ki je na začetku 20. stoletja sprožil široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečal učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postal navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. O managementu bodo ob delu njegovega utemeljitelja Fredericka Winslowa Taylorja s naslovom Načela znanstvenega managementa, ki je lani izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, razmišljali filozof, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primož Turk, znanstveni sodelavec Pedagoškega inštituta, komunikolog dr. Igor Bijuklič ter samostojni raziskovalec, politični filozof dr. Andrej Marković. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija, je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih

V nedeljo, 21. januarja, bo minilo natanko sto let od smrti Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina. Da se je voditelj oktobrske revolucije in utemeljitelj sploh prve socialistične države, Sovjetske zveze, vpisal v svetovno zgodovino 20. stoletja kot eden njenih ključnih protagonistov, ni težko razumeti. Toda Sovjetske zveze zdaj že trideset let ni nikjer več. Pravzaprav od padca berlinskega zidu in propada realno obstoječih socializmov tudi množične emancipatorno-revolucionarne politike ni zares nikjer več. In kolikor danes še mislimo na mednarodni komunizem, mislimo predvsem na milijone, ki so zaradi njega umrli. Je Lenin potemtakem zgodovinsko diskreditirana in, za nameček, idejno presežena figura, ki ob dilemah, krizah in katastrofah, s katerimi se soočamo leta 2024, nima relevantnih odgovorov in lahko kvečjemu molči?

Sociolog dr. Rastko Močnik meni, da s počeznimi diskvalifikacijami ne gre po vsej sili hiteti in da se nam Leninovi pogledi na še kako pertinenten način ponujajo v razmislek, vsaj ko gre za delovanje današnjega globalnega kapitalizma, pa za vojno, ki ponovno postaja priljubljeno sredstvo za razreševanje političnih sporov, ter za pravico najrazličnejših ljudstev, ki prav zdaj terjajo ustanovitev svojih samostojnih nacionalnih držav. Kako se torej kaže sodobni svet, če ga pogledamo skozi prizmo Leninove politične teorije in prakse? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Močnikom zaposlovalo v tokratni Intelekti.

Foto: Diego Rivera, Človek, kotrolor vesolja, mural iz leta 1934, detajl, ki prikazuje Lenina (Jaontiveros/Wikipedia)

Seveda pa vas vabimo, da prisluhnete celotnim oddajam, odlomke iz katerih prinaša naš letni nabor. Sicer pa med Intelektami najdete še marsikaj zanimivega.

Je ChatGPT človeka odvrgel na smetišče zgodovine?

Digitalna suverenost

Kaj prinaša digitalizacija šolstva?

"Enakost ne pomeni biti podobna moškemu"

Znanost je vzpostavila moderno civilizacijo - zakaj ji ne zaupamo več?

Gentrifikacija pred našim pragom

Kitajska gospodarska kriza in njene globalne posledice

Kavkaški sod smodnika

Izkušnje kažejo, da se z zmagovalci radi družijo vsi. Kaj pa s poraženci? Kako ravnamo z najbolj odrinjenimi, revnimi in ranljivimi? S podatkov razberemo, da se politika v Sloveniji noče odpovedati neoliberalnemu vzorcu, ki širokogrudno nagrajuje najbogatejši sloj. Praznični dan je prava priložnost za pogovor o državi, ki je naš skupen dom – za pogovor o Sloveniji. V Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: Matjaž Hanžek, ki je med letoma 2001 in 2007 opravljal delo varuha človekovih pravic; dr. Vesna Leskošek in dr. Srečo Dragoš, oba raziskujeta in predavata na Fakulteti za socialno delo; dr. Marta Gregorčič z Urada za makroekonomske analize in razvoj; in dr. Špela Razpotnik, predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in sopobudnica projekta za brezdomce Kralji ulice. Foto: Pixabay

Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).

foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Če ne prej, smo ob začetku vojne v Ukrajini vsi postali pozorni na to, da v današnjih oboroženih konfliktih ne nastopajo nujno samo državne vojske, ampak lahko v njih izredno pomembno vlogo odigrajo tudi zasebne vojaške organizacije, kakršna je Wagner. In vendar to ni prvi in še manj osamljen primer. Nenazadnje so plačanci - najbolj znano prek podjetja Blackwater - tako v Afganistanu kot v Iraku na vrhuncu vojn predstavljali več kot polovico ameriških oboroženih sil. Že v 90. letih pa smo bili priča delovanju južnoafriškega podjetja Executive Outcomes v več afriških državah in še bi lahko naštevali. Če so nekaj stoletij zasebne vojske postajale vedno bolj obroben pojav, se torej zdi, da se je od konca hladne vojne trend radikalno obrnil.

Kakšno vlogo zasebne vojaške organizacije v resnici igrajo v sodobnih konfliktih? Kaj to vračanje zasebnih najemniških vojska pomeni za moč držav, ki so nenazadnje svojo sodobno obliko dobile prav z vzpostavitvijo ekskluzivnega monopola nad razpolaganjem s silo? Kako in zakaj so zasebne vojske državam koristne, kje pa jih lahko začnejo ogrožati? Ter kaj vse to pomeni za mednarodne odnose v vedno bolj multipolarnem svetu? To so nekatera od vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v današnji Intelekti. Gosta v studiu sta obramboslovka, nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič ter dr. mednarodnih odnosov Boštjan Udovič, oba s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: pripadniki skupine Wagner

Živimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir.

Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije.

Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.

foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)