Intelekta

Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.

Začetek novega leta prinese nagrajevanje najboljših filmskih in televizijskih ustvarjalcev, kjer so vse pomembnejši igralci internetni ponudniki videa na zahtevo. Kako spreminjajo televizijo, filmsko industrijo, navade gledalcev in kakšen je njihov vpliv na regionalno produkcijo? Novo medijsko krajino in najodmevnejše dogodke minulega leta pretresajo kritičarka Ana Jurc, filmski zgodovinar prof. dr. Peter Stanković, multimedijski ustvarjalec Luka Marčetič in urednik Jani Virk. Oddajo je pripravila Urška Henigman

Življenje je zahtevno. Ni sprehod po cvetočem travniku. Vsaj ne vedno. Čeprav nam to vizijo pogosto ponujajo in mi, ji radi nasedamo. Ker, le kdo si ne bi želel zlahka in takoj preobraziti svojega življenja v sijajno zgodbo sreče, materialnega obilja in zaupanja vase?

Ljudje postajajo vse bolj obsedeni s pozitivnimi afirmacijami, motivacijskimi seminarji in “life coachingom”. Zdi se, kot da so "negativna" čustva, izkušnje "neuspeha" in nestorilnost samo še za pokop. Za odgovore, razmislek, debato, so bili z nami gostje: Valentina Smej Novak, publicistka in založnica, dr. Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka in Aljoša Bagola, kreativni direktor; vsi trije tudi knjižni avtorji.

V zadnji letošnji Intelekti smo pripravili izbor nekaterih najzanimivejših tem iz iztekajočega se leta, tem, ki bodo najverjetneje relevantne tudi v prihodnje. Med temi lahko izpostavimo nagle spremembe v živi naravi kot v rabah sodobnih tehnologij in njihovem vplivu na družbo. Naglo izumiranje vrst, predvsem žuželk, je morda manj izpostavljeno kot podnebne spremembe, dolgoročne posledice pa utegnejo biti še usodnejše. Novi podnebni realnosti se sicer že skušajo prilagoditi tudi nekatere panoge, kot je turizem. Nedvomno ne moremo mimo vzpona umetne inteligence, ki poleg koristnih načinov rabe, ponuja tudi izredne možnosti za zlorabe. Dotaknili smo se tehnologije lažnih videov in avtonomnih orožij. Za uspeh v tem kompleksnem svetu so danes, to nas prepričuje tudi popkultura s poplavo superjunakov, potrebne super moči, ali vsaj njihova projekcija, kot kaže fenomen t. i. superžensk. Leto 2019 je bilo tudi zelo bogato z različnimi obletnicami. Izbrali smo legendarni Woodstock in preverili, kakšen je njegov odmev 50 let pozneje.

Foto: Pixabay

V prevodu Anite Jadrič je pri Mladinski knjigi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je končana, neapeljska tetralogija pa z nasprotji med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo oriše kompleksno množico vlog, ki jih ženske, moški in otroci v različnih obdobjih zasedajo v italijanski družbi. V tokratni oddaji Intelekta smo se pogovarjali, ali je v slovenski družbi zelo drugače in kako so se vloge z leti spreminjale. O družinskem življenju nekoč in danes prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, prof. dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, obe z Univerze v Ljubljani in Katarina Veselko iz podjetja OK Consulting. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Med bolj očitnimi pojavi sodobnega javnega življenja, ki nakazujejo postopno razkrajanje do včeraj samoumevnih demokratičnih principov, je skoraj neverjetna vseprisotnost sovražnega govora na svetovnem spletu. Spletne platforme, ki omogočajo anonimno izražanje mnenj brez kakršne koli osebne odgovornosti, so postale generator vse intenzivnejšega žaljenja in groženj. Videti je, da se danes temu ne more izogniti nobena javna osebnost, a kar velja v načelu za vse, po vsem sodeč velja dvakrat toliko za ženske ter pripadnike etničnih, verskih, spolnih in drugih manjšin. Prav ti so namreč nesorazmerno pogosto tarča internetnega sovražnega govora. Žaljivi napadi in grožnje seveda ustvarjajo pritisk in žrtev napada po možnosti utišajo.

"Čisto drugače je, ko se na spletu napade žensko. Drugačen stil, drugačen diskurz, drugačna negativna moč. Zakaj? Ker je tu na delu tradicija patriarhata. Naj spomnim, da patriarhat ni nekaj trdega, večnega in tradicionalnega, zelo elastičen je. To je Meduza, ki se prilagodi vsemu," poudarja antropologinja in klasična filologinja prof. dr. Svetlana Slapšak.

Tako kot Svetlana Slapšak, je bila grobih žalitev in groženj s smrtjo na spletu deležna tudi angleška zgodovinarka Mary Beard, ki se je v manifestu Ženske in oblast, posvetila vzorcem, skozi katere se v današnjem obravavanju žensk še vedno kaže kaže vpliv grške antike. Na začetku enega najstarejših literarnih del, Homerjeve Odiseje, je ženska utišana in izločena iz javnega govora, ki pripada moškim. Danes temu nikakor ni več tako, toda številni so znaki, da družbena enakopravnosti vendarle ni dokončan projekt.

"Avtorica si zastavi vprašanje, zakaj je ženski javni govor danes praviloma stigmatiziran in to tudi takrat, ko gre za zelo uveljavljene političarke. Potegne simbolno rdečo nit od antike in Penelope pa vse do Hillary Clinton," izpostavlja ključno poanto zgodovinarka in urednica knjige Ženske in oblast, prof. dr. Marta Verginella.

Foto: Pixabay

Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)

V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama?

Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.

Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.