Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.

Vrhunski pianist Ivo Pogorelić o svobodi, disciplini, odgovornosti, delu in ... klavirju

"Ptica ne more brez perja. Pero pa ne more poleteti z zemlje, razen če ga ne odnese veter. Pero ne more odpotovati iz Evrope v Afriko. Ptica pa lahko. Svoboda ne obstaja. Obstaja kanon. Relativna svoboda, to že. Ampak obstaja kanon obnašanja, to je zelo ozek hodnik, skozi katerega se gre, na vseh straneh je odgovornost: odgovornost do skladatelja, odgovornost do instrumenta, odgovornost do sebe, odgovornost do ljudi, za katere igramo, do občinstva. Obstaja več vrst odgovornosti."

Ivo Pogorelić, svetovno znani pianist, med pandemijo ni popolnoma prenehal s svojo koncertno dejavnostjo. Njegova življenjska in umetniška zgodba virtuoza je čisti film. Že pri petindvajsetih letih ga je poznal ves svet, osvajal in osvaja vse prestižne glasbene odre, koncertno elito in dirigente. Zanj se potegujejo vsi mediji, on pa se je ogradil v svoj svet glasbe, v popoln mir in koncentracijo za igranje. "Življenje, kakršno živim že dolga desetletja, je zelo urejeno in zelo vojaško. V njem ni nobene svobode. Niste pričakovali takšnega odgovora?"

"O mojem poklicu po navadi mislijo, umetnik, aha, to je navdih, gledanje v oblake, preblisk čudežne lepote. Toda igranje klavirja je disciplina, ki je tudi fizična in atletska. Treba je biti v formi. Tako kot mora biti v formi nekdo, ki se pripravlja na tekmovanje v karateju ali kakšnem drugem športu. Gre torej za fizični pojav, to je zelo gimnastična disciplina, atletska, akrobatska, če hočete."