Marc Leland Greenberg, eden najbolj prepoznavnih ameriških slavistov, se raziskovalno ukvarja s slovenščino, doktoriral pa je iz prekmurščine. Med drugim nam bo povedal, kako so Prekmurci ob koncu osemdesetih let sprejeli Američana, rojenega v Hollywoodu, ki jih je želel posneti za raziskavo svoje doktorske disertacije, in zakaj je prekmurščina tako zanimiva za raziskovanje. Greenberg je profesor slovanskih jezikov in književnosti na Fakulteti za jezike, literature in kulture Univerze v Kansasu, in njen dekan. Raziskovalno se posveča tudi hrvaški kajkavščini, črnogorskemu štokavskemu standardu, češčini in ruščini. Poučen je v Slovanom sosednjim jezikom: nemščini, madžarščini, albanščini, novi grščini in uralskim jezikom. Je tudi glasbeno nadarjen, igra klasično kitaro, rusko kitaro s sedmimi strunami in renesančno lutnjo kot solist ter v duetih in v ansamblih v ZDA in v Evropi. Njegova soproga Marta poučuje slovenščino na Univerzi v Kansasu. Greenberg si je po slovenski osamosvojitvi v ZDA aktivno zavzemal za priznanje naše države. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem nastopnem predavanju za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti na katerem je predstavil nastajanje največjega priročnika o slovanskih jezikih in jezikoslovju, in prihajajočo 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Pogovor smo v krajši obliki objavili tudi na 1. programu Radia Slovenija. Vir fotografije: osebni arhiv Marca Greenberga

Tudi v slovenščino se da zaljubiti. To dokazujejo udeleženci Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki namenijo del dopusta intenzivnemu učenju slovenščine in spoznavanju naše kulture. V torkovih Jezikovnih pogovorih bodo razloge za spoznavanje slovenščine predstavile udeleženke iz Hrvaške, Slovaške in Ukrajine. Vir fotografije: Facebook stran Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik

Človek ima v sebi nagnjenje po slikanju z besedami. To je potrdil poskus, med katerim so posamezniki izmišljeno besedo, ki se izgovarja z mehkejšimi zvoki, povezali z zaobljeno podobo. Za besedo z eksplozivnimi zvoki pa so menili, da označuje bodičasto in špičasto podobo. O univerzalnosti povezave med zvenom in pomenom je sicer potrebno biti previden, saj je ta lahko subjektivna. V osnovi pa lahko pomene, ki naj bi jih glasovi potencirali, razdelimo v onomatopoijo in v abstraktno simboliko, ki obsega slušno, vizualno, čustveno in celo tipalno simboliko. Gostja oddaje je dr. Nada Grošelj (ponovitev). Vir fotografije: CSTRSK/Pixabay

Skoraj 30 članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti je na vlado, državni zbor in ustavno sodišče naslovilo protestno izjavo v zvezi z zanemarjanjem ustavno in zakonsko določene skrbi za slovenski jezik. Izjavo so naslovili Kako je mogoče in jo razširili v spletno peticijo. Objavili smo nagovor Borisa A. Novaka, avtorja te protestne izjave, v katerem opozarja na pasti vsiljevanja angleščine kot globalnega jezika in opisuje svojo zgodnjo izkušnjo dvojezičnosti. Z njim je nagovoril udeležence posveta Jezikovna samozavest –obstoj in razvoj materinščine je odvisen od nas samih, ki so ga pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Izjavo podpira Slovenska matica, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski PEN, Društvo književnih prevajalcev Slovenije in Programski svet RTV Slovenija. Vir fotografije: Borut Zivulovic/Bobo

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino.

Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije.

V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine. Vir fotografije: osebni Facebook profil Jelene Konicka.

Medtem ko v Evropi po večini nismo več priča preganjanju posameznikov zaradi njihovega jezika, je to v nekaterih delih sveta še vedno žgoče vprašanje. Najbolj skrajni primer je Tibet, v katerem je uporaba maternega jezika v določenih primerih lahko usodna. Čeprav tibetanščina ni popolnoma prepovedana, pa se oblast trudi, da bi se jo čim manj uporabljalo. Med zadnjimi ukrepi je določila, da se lahko otroci tibetanščino v šolah učijo posredno preko kitajskega jezika.

Ponekod v nekdanjem kolonialnem svetu pa so jeziki izločeni iz vsakdanjega življenja, ker ne sodijo v idejo o napredku. Tak primer je Haiti, na katerem večina revnega prebivalstva govori kreolsko, jezik zakonodaje in izobraževanja pa je francoščina.

Z vprašanjem jezikovnih pravic se pri mednarodnem PEN soočajo pri Odboru za prevajanje in jezikovne pravice, ki ga že 20 let vodi Slovenka dr. Simona Škrabec. K pogovoru smo jo povabili ob nedavnem kongresu jezikov staroselcev, ki so ga pripravili v Chiapasu v Mehiki. Oddajo smo posneli preko povezave Skype, saj Simona Škrabec živi v Barceloni. Vir fotografije: Pixabay

Krščanski avtorji in prevajalci – med njimi posebno mesto zaseda sv. Hieronim – so rimskemu pogledu na prevajanje dodali povsem novo razsežnost, ki v teoriji prevajanja velja še danes. Če so Rimljani prevajanje dojemali kot tekmovanje z izvirnikom in ga izboljševali, krščanski prevajalci na izvirno besedilo gledajo s svetim spoštovanjem in se mu skušajo kar najbolj približati. Ob 1600. obletnici smrti sv. Hieronima, osrednje osebnosti na področju prevajanja Svetega pisma, se bomo o njegovem prevajalskem delu pogovarjali z dr. Davidom Movrinom, docentom na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

"Govorite za nami teh malo besed" je zapisano na pergamentu prvega Brižinskega spomenika. Spisani so bili na prehodu iz 10. v 11. stoletje. Vsi trije deli skupaj imajo 1014 besed v minuskuli nemških pisarskih središč, razvila pa se je iz karolinške minuskule. "Slovenci moramo vedeti, da je naša zgodovina dolgotrajna. Ima svoja Sonca in tudi svoje sence, kot pač vsaka zgodovina. Kot taka je neponovljiva in se odvija v podobnih ritmih kot druge srednjeevropske zgodovine, a na zelo poseben način," razmišlja ddr. Igor Grdina, ki je natančno raziskoval zunanjo in notranjo zgradbo Brižinskih spomenikov. V njih najdemo prvi rešeni slovenski pravopisni problem in "nedvomne sledi slovenščine". Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

foto: Bayerische StaatsBibliothek, München

Tolmačenje prisluhov varnostno-obveščevalnih služb sodi med najzahtevnejše dejavnosti sodnih tolmačev. V njih se uporablja jezik podzemlja in šifre, s katerimi želijo kriminalne združbe prikriti vsebino sporazumevanja. V nepredvidljivih situacijah se lahko sodni tolmači znajdejo tudi v drugih postopkih, saj redko v celoti vedo, kaj vse jih čaka na sodišču. O naravi njihovega dela v pogovoru z Remzom Skenderovićem, sodnim tolmačem za bosanski, hrvaški, srbski in makedonski jezik. Izhodišče za pogovor je bila njegova knjiga Biti sodni tolmač.Vir fotografije: Jonas Hasselqvist, Pixabay

»Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše alme matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več,« je pred stoletjem dejal jezikoslovec Fran Ramovš na predavanju o slovenščini, ki je bilo prvo predavanje na ljubljanski univerzi. Gost oddaje je predstojnik Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Marko Stabej. Vprašali smo ga, v kakšni kondiciji je ljubljanska slovenistika in kakšen naj bi bil danes njen vpliv na širšo družbo. Foto: BoBo