Nedeljski gost

O zatonu pravic in vzponu varnosti, o opazovanju družbe na različnih koncih sveta in o neskončnem trenutku miru v novem domu na Braču.

V 90. letu starosti je umrl skladatelj džezovske in zabavne glasbe ter pianist Jure Robežnik. Njegov opus obsega več kot 150 glasbenih del, med katerimi so najbolj znane slovenske popevke. Tudi zapuščina radijskega arhiva je bogata z njegovimi deli. Obsega 121 avtorskih del v lastni orkestraciji za veliki zabavni orkester in 67 del za plesni orkester. Njegovo ustvarjanje je segalo tudi na področje scenske glasbe in glasbenih avizov, pa tudi na področje lahke orkestralne glasbe. Leta 2017 je prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev, ki jo društvo namenja svojim članom za zaokroženi opus.

Arhivski posnetek intervjuja z Juretom Robežnikom smo na Valu 202 sicer objavili v oddaji Nedeljski gost 18. maja 2003. Z njim se je pogovarjala Mija Škrabec Arbanas.

Nasilje nad ženskami in v družini sta večja problema te družbe, čeprav se ju poriva v ozadje. Študije kažejo, da je vsaka 4. ženska žrtev ene izmed oblik nasilja. Kot družba se moramo lotiti vsakega spektra ozaveščanja, preventive in pomoči tem žrtvam, da bomo, čeprav bo še trajalo, dosegli ničelno toleranco.

"Zelo velike težave imam s pojmovanjem, da so za svojo izobrazbo, znanje in za svojo učno uspešnost odgovorni učenci sami in posledično njihovi starši, ki se premalo ali ne ukvarjajo dovolj z otroki. Jasno moram povedati: za rezultate, uspešnost, bi morala poskrbeti šola," je odločen dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete in glavni urednik revije Sodobna pedagogika.

Bil je med redkimi, ki so v času epidemije koronavirusa na glas opozarjali na nedomišljene poteze v sistemu vzgoje in izobraževanja, svarili pred upadom znanja in razvrednotenjem ocen, predvsem pa opozarjali na vse večjo razslojenost in ranljivost otrok iz nespodbudnih okolij, ki v vse bolj tekmovalnem in individualiziranem svetu že tako plačujejo visoko ceno.

Kako ocenjuje vlogo učiteljev in kako vse močnejši vpliv staršev v šolskem sistemu, ki že vsaj dve desetletji ni doživel domišljene reforme? Zakaj so šolska kosila veliko več kot le obrok? Ali šolski sistem vsebine, ki bi prispevale k razvoju kritične, razmišljujoče in široko izobražene osebnosti podreja vsebinam, ki mlade usmerjajo v uporabno delovno silo, tudi za ceno tega, da dobivamo izobražence, ne pa nujno intelektualcev, so bile med drugim teme pogovora, v katerem je povedal tudi:"Težava je, da zlasti nižje poklicno izobraževanje postaja sistemski kot oz. zatočišče, kjer se zberejo tisti, ki jim nismo uspeli v zadostni meri omogočiti, da skozi osnovno izobraževanje razvijejo svoje potenciale."

O tem, da NPZji (nacionalno preverjanje znanja) niso zaznali velikih razlik v uspešnosti šolanja pred epidemijo in v času šolanja na daljavo: "Kaj NPZji merijo in kako občutljivi so? Če jih razumemo tudi kot pokazatelja nihanja v kakovosti izvajanja izobraževanja in izobrazbe, potem morajo taka nihanja zaznati. Sicer bi lahko kdo izpeljal, da pravzaprav ni nobene razlike, ali so otroci v šoli ali doma. Ne bi želel, da pride na oblast kak politik, ki bi mu bilo tako razmišljanje v kakšni ekonomski krizi blizu."

Če ne bi priznavali svojih napak, ne bi nikoli napredovali, še vedno bi bili na ravni znanja in prepričanja Starih Grkov. Če te priznanje napak v znanosti lahko opolnomoči, pa je v politiki seveda res nasprotno, da je priznanje napak izraz šibkosti. Priznaj, če ugotoviš, da ima nasprotnik prav in da si bil sam v zmoti, priznaj, lahko je zelo osvežujoče.