Nedeljski gost

Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.

Marjan Pipenbaher, ustanovitelj inženirskega podjetja Ponting, že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki so za okolje dodana vrednost. Podpisan je pod več kot 200 viaduktov in mostov, Črni Kal, Peračico, tisoč metrov dolg železniški most v Izraelu, viadukt v Alžiriji ... nastaja Pelješac.

Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.

Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.

Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati.

O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.

Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.

Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel.

Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba.

Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Športni psihologi niso vedeževalci in nimajo čarobne paličice, njihovo delo z vrhunskimi športniki je lahko uspešno le z dolgotrajni delom. Tega se slovenski športniki vse bolj zavedajo, čeprav je v naši kulturi še vedno prisotno tudi razmišljanje, da mora svoje težave vsak rešiti sam.

Nedeljska gostja je dr. Tanja Kajtna, predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, predava na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi šampioni, tudi z Ilko Štuhec.

Z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar.

Kdo bi lahko na sodišču bolj pravično razsodil: človek ali robot? Pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, še vedno daje prednost človeški presoji, prepričan je, da moramo več vlagati v ljudi kot pa v tehnologijo: “Mnogi v tehnologiji vidijo rešitev za prav vsako težavo, a tehnologija ne bo rešila družbenih problemov, prej le še bolj poglablja družbeno neenakost.” Slovenska vlada napoveduje, da bo po žičnati ograji zdaj mejo skušala nadzorovati in varovati še z droni: “Z droni bomo dokazali, da znamo varovati mejo. Gre prej za performans za javnost, kot učinkovito varovanje. Podobno je z žično ograjo, prej gre zato, da se izve, da ima neka država ograjo, kot pa za resnično učinkovitost. Gre za teater varnosti.” O teatru varnosti in nadzora, kako demokracijo nadomešča vladavina algoritmov, zakaj si na Norveškem skorajda že sumljiv, če plačuješ z gotovino in o družabnih omrežjih, ki so razkrila neprijetne plati slovenske družbe: “Twitter je nastavil ogledalo družbene realnosti v Sloveniji, razkril je neprijetne plati družbe. Nisem verjel, da pri nas obstaja toliko zanikovalcev znanstveno povsem jasnih zadev, na primer cepljenja ali globalnega segrevanja.”

Avtor: Luka Hvalc

Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.”

Avtor: Franci Pavšer