Nedeljski gost

Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.

Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik. Poleg pesmi piše tudi kolumne in komentarje. V slovenščini sta do zdaj izšli dve njegovi pesniški zbirki. Marko Tomaš pravi, da smo Slovenci ljubosumni nanj ter da je svet še vedno navadna patriarhalna luknja.

“Ena izmed glavnih težav pri ljudeh je, da se bojijo življenja. Iz tega zrastejo številne frustracije. Jaz pa si skušam dokazati, da se ga ne bojim.”

Osrednja tema njegove včasih tudi temačne poezije je ljubezen. Pravi, da je slednja edina vojna, v katero lahko človek privoli.

Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam.

Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo.

Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok.

Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.

Darja Zaviršek je v 30 letih svojega sociološkega dela je odprla in razvila številna področja socialnega dela, ki jih pred tem pri nas ni bilo. Med drugim je spreminjala pogled na delo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, ljudmi z ovirami, Romi, analizirala institucionalno varstvo, raziskovala nasilje nad ženskami. Veliko potuje, strokovno je dejavna tudi v mednarodnem prostoru, je ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo in vodi odbor za ženska vprašanja pri svetovni zvezi. Ravno te dni je končala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi, ki spodbuja ženske, da o spolnem nadlegovanju in nasilju glasno spregovorijo tudi pri nas.

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini, a s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju.

Na oddelku za zgodovino v Ljubljani je leta 2006 postala prva redna profesorica, predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Kot gostujoča profesorica je predavala v Neaplju, Sasariju, Trstu, na Dunaju, v Zagrebu, Alessandriji, Hamburgu, v Valenciiji in drugod. Je avtorica in soavtorica več 10 znanstvenih monografij; njeno delo Meja drugih je bilo leta 2008 med najbolj branimi zgodovinskimi eseji v Italiji. Živi v Trstu.

Pred mikrofon jo je povabila Nataša Štefe.

Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. S ponovno obujenimi Bijelo Dugme kmalu prihaja v Ljubljano.

Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedez, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja striptiz barov in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov, se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov.

Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju, Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem, bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen.

Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu … Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam.

Intervju: Luka Hvalc

Prevode bral: Matej Rus

Foto: Matej Pušnik

Že če bi upoštevali besede prvega vodje našega najstarejšega antikvariata, da je pravi antikvar star 60 let, nosi očala in ljubi knjige, potem Stanka Golob to zagotovo je. Vendar je še veliko več. Toliko znanja o knjigah, kot jih ima po 37 letih dela v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani, nima prav veliko ljudi. V začetku 80. let je postala edina ženska vodja antikvariata v takratni Jugoslaviji in skozi njene roke so šla številna dragocena dela, domača in tuja. Med njimi tudi knjiga o luninih menah Andreja Perlacha, njenega rojaka iz Slovenskih goric, ki smo jo po njeni zaslugi dobili nazaj iz Združenih držav Amerike. Knjige so njena ne le profesija, kot pravi sama, ampak obsesija. Ima srečo, da je delala in še vedno dela to, kar jo veseli in v čemer uživa – kar ni dano vsakomur. Čeprav je že nekaj let upokojena, je še vedno del ekipe Trubarjevega antikvariata. Prav zaradi svojega dela je Stanka Golob prejela številne nagrade in priznanja, lani tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo.

Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.

Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.