Smo v letu 2023, ne 1984, zato ga bo treba posodobiti. Koga vse bi še izbrisali iz novoreka ob ruskih umetnikih in besedah iz knjig Iana Fleminga ter Roalda Dahla?

Komentar preteklega tedna pripravlja Gorazd Rečnik.

Teden je postregel z množico drug v drugega prelivajočih se dogodkov, da smo jim komaj sledili, prav tako pa so bile njihove posledice povsem diametralne. Letošnji pust smo dočakali v polni in razuzdani podobi. Žalostna podoba pa je bila v zgodovinsko paradni slovenski disciplini: v slalomu, kjer nas redno prehitevajo narodi brez Alp. Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici se za razliko od otvoritvene slovesnosti z domačim obiskom ne more pohvaliti. V silni gneči družbenih prioritet smo nalašč postavili na zadnje mesto, ki si ga kljub drugačnim napovedim, očitno v resnici zasluži RTV, zadržanje Ustavnega sodišča.

Kaj od besedne zveze mednarodna skupnost še obstaja?

Kriznih in tudi vojnih žarišč je vsak dan več. Pred prvo obletnico ruskega napada na Ukrajino govori le še jezik orožja, v ravno prav odmerjenih količinah.

Rusija povsem odtujeno razmišlja o novih zunanjepolitičnih konceptih.

ZDA so tudi ta teden, tudi s kanadsko pomočjo, sestreljevale neidentificirane leteče predmete, vsaj domnevno kitajske izdelave … Kitajska pa seveda posluje, ozračje se segreva, Zemlja vrti.

V čudoviti deželici med Alpami in Jadranskim morjem pa se večinoma vse vrti okrog plač. In ničle, pozitivne ničle. O poslanstvu pa nič.

Ob apokalipsi v Turčiji je postalo jasno, kako majhnim in relativno nepomembnim političnim pretresom je nenehno izpostavljeno naše družbeno okolje. Slike ljudi, upajočih na rešitev svojcev, znancev, otrok, ki jih je v Turčiji in Siriji prizadel uničujoč potres, nas vnovič opominjajo, kako nemočna bitja smo v odnosu do usodne sile narave in planeta, ki je naše edino zatočišče za življenje. In če se domača tla niso zatresla pod našimi nogami, pri nas ne manjka družbenih in političnih pretresov, ki se zdijo v primerjavi s katastrofo apokaliptičnih razsežnosti v Turčiji in Siriji nepomembni … Od prerekanja, ali po 20 letih izročiti Prešernovo nagrado umetnici, ki je tedaj ni sprejela, do izboljševanja plač najslabše plačanim. Pa vendarle dvigovanje najnižjih plač lahko povzroči pretres – v glavnem med tistimi, ki zaslužijo veliko več od minimalne plače.

Odkritje ruskih vohunov je za hip premaknilo pozornost iz naših tradicionalnih delitev. A so bile dan kasneje že nazaj. Vlada napoveduje reforme, opozicija interpelacije, sindikati proteste. A začenja se kurentovanje in kurenti napovedujejo pomlad. Čas sprememb in optimizma, ko spet verjamemo, da dobro na koncu vedno zmaga.

Vse se začne z besedami. Auschwitz, ruska agresija, umori, zlorabe, nacionalizem in propaganda. Z besedami pa se lahko začne tudi pot k sreči in uspehu.

Znamenit citat iz Alana Forda pravi: “Mi ničesar ne obljubljamo, in to tudi izpolnimo.” Kako bi se glasil negativ tega citata, “mi veliko obljubljamo …”, prepuščamo vaši domišljiji. Oziroma času. Oziroma odloku o prepovedi sneženja, ki nastopa v tokratni centrifugi.

Teden nas je ujel med kratkoročno reševanje dnevnih aktualnih težav in obljube o dolgoročnih rešitvah, ki naj bi prišle kmalu in dokončno rešile našo prihodnost. Kot da bi se človeštvo vsako jutro zbudilo zadovoljno, ker je prejšnji dan dobro opravilo z gašenjem, a le zato, da takoj ugotovi, da je čez noč ogenj vzplamtel nekje drugje. O gašenju z javnim denarjem in požiganju s slabimi odločitvami v centrifugi razmišlja Jan Grilc.

Med bolj izvirnimi željami novejšega datuma je normalnost. Te kljub temu, da miru, stabilnosti, zdravja in podobnega ni v izobilju, še najbolj primanjkuje. Od normalnosti pri vremenu do normalnosti v zdravstvenem sistemu Slovenije več v tokratnem pregledu tedna.

Človeštvo že vse od Starih Egipčanov šteje leta in jim bolj ali manj točno sledi s koledarji. Koledar izhaja iz latinskega izraza calare, prvi dan meseca so namreč Rimljani imenovali "calende", to je bil dan, ko so glasniki z gromkimi klici oznanjali, da je treba plačati davke. In tudi z novim vrtljajem na Zemlji ne bo nič drugače. Kljub prazničnemu veseljačenju vemo, da na drugi strani kroga sledi poračun. Ob novih in novih začetkih in koncih pa v tokratni Centrifugi tudi razmišljamo, da vendarle obstaja stalnica med vsemi temi kaotičnimi vrtljaji. Zgoščena je v samem bistvu človeka, v tistem nekje v nas, ki utripa brez prestanka in naprej. O nas govorimo – v zadnjem letošnjem pregledu tedna. Maja Ratej.