Petkova centrifuga

V upanju na velikonočni čudež pregledamo ustaljene vzorce človeštva. Od Gaze do Sudana, prek drugega tira v politično kampanjo, evforije športa do 124 svetlobnih let oddaljenega planeta. Z zavedanjem Alberta Einsteina o tem, da je usoda človeštva popolnoma odvisna od njegovega moralnega razvoja.

Teden komentira Gašper Andrinek.

Tonsko opremila Mirta Berlan.

Kaj imajo carinske stopnje s Trumpovo ritjo? Šele ko mu jo je, po njegovih besedah, začel poljubljati ves svet, jih je zamrznil. Ker je najboljši pogajalec. S Kitajsko pa igra carinski pingpong, rezultat je ta hip 145:84. Ljubljanski župan Jankovič, nesojeni predsednik vlade pri nas, pa morda postane premier v Srbiji.

Carinik Trump se je v Rožnem vrtu Bele hiše zdel, kot bi ga generirala umetna inteligenca. Trumpov dan osvobodilne fronte je pozebel naše vrtove, mirni niso niti pingvini. Zanimivo je slišati žvižgače slovenske elite, še bolj spremljati ordiniranje prijateljev Janeza Janše in Zorana Jankovića. Raje moraliziramo, kot da bi premišljeno odpikali nasilje in se zares osvobodili neumnosti.

V centrifugi je Tatjana Pirc zavrtela zgodbe tega tedna o čakanju na mir, oboroževanju za mir, konstruktivnosti, izkoriščanju tujih delavcev, pokojninski in zdravstveni reformi, odpuščanju novinark in novinarjev ter ministricah, ministrih, ki obžalujejo, razumejo stisko in priznavajo, da je to, kar se dogaja, zaskrbljujoče gledati. Po letu 2041 bo vse drugače.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

Doktrina šoka, vladanje z motorno žago, kaos. Tako v zadnjih tednih opisujejo preobrat v politiki Združenih držav Amerike. Nekaj pravil krasnega novega sveta že poznamo. Odločitve sprejema vladar, njegovi sorodniki, poslovni partnerji in zavezniki. Ekonomska moč države šteje, a brez jedrskih konic v skladišču težko dobi prostor za mizo odločevalcev. Nevladne organizacije, kritični mediji in civilna družba so nepotrebni in škodljivi. V takšni novi realnosti se stopnjuje predvolilni boj v Sloveniji. Za zdaj se odvija predvsem med strankami enake politične barve.

Vtis je, da se vsak teden zgodi ogromno povsem novega in nepričakovanega. A stvari se bolj stopnjujejo, kot pa vznikajo na novo. Ob napadu na Ukrajino pred tremi leti, ob vsej kompleksni zgodovini dogodkov, ki so pripeljali do tja, smo lahko slišali tudi, da je napadena ne Evropa, ampak evropska demokracija. Evropske vrednote. Socialna varnost, človekove pravice, pravna država, urejeno šolstvo, zdravstvo – sistemi solidarnosti. Zgodovinarjem prihodnosti vsekakor ne bo lahko iz današnjih časov razbrati smisla in pomena.

V današnjem svetu je težko ločiti zrno od plev, celo dobro od slabega, saj na vsakem koraku naletimo na relativizacije. Če je z resnim obrazom mogoče trditi, da so besede in početje ameriškega predsednika dobrodošel in nujen odgovor na vse mogoče krize, potem lahko z enako gotovostjo rečemo skoraj vse. Tudi zato so v takšnem trenutku potrebni ljudje, ki rečejo bobu bob in ne upognejo hrbta pod vsakim udarcem.

V Petkovi centrifugi popišemo aktualne trende v vse bolj negotovi dinamiki mednarodnih odnosov in v pričakovanju znatnih sprememb v razmerjih moči svetovnih veselil, ki po totalnem avtokratskem prevzemu vojaško najmočnejše države na svetu (ZDA) pretijo svetovnemu miru, opominjamo, da smo velik del dandanašnjega dogajanja že doživeli: tik pred drugo svetovno vojno.

Medtem ko si v Evropi v meglenem vzdušju zaspano manemo oči, se zdi, kot da so ogromna globalna nihala nad našimi glavami v skrajnih pozicijah in tik pred tem, da zanihajo. Kam nas bo neslo, ni znano. Bo kaj priletelo naravnost v nas?