'Priznati ali ne priznati? To je zdaj vprašanje' je bila hamletovska dilema, ki se je ta teden valila pod žarometi v Sloveniji. V dobi, kjer je meja med načelnostjo in preračunljivo in oportuno samopromocijo nevarno zabrisana, se človek vpraša, zakaj vprašanju o priznanju Palestine odmerjamo tolikšno pozornost prav zdaj, ko pa aktualna kriza v Gazi traja že mesece. Nov teden je sicer znova navrgel pahljačo vsega, začenši z vremenom v maju, ki ima očitno krizo identitete.

Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.

Svet je postal, hočemo, nočemo, sovražen in nasilen, poln groženj, ustrahovanja, prezira, sramotenja, ... Nasilje in sovraštvo v najširšem možnem pomenu besed postajata del našega vsakdana. In takega ga je naredila izključujoča, nasilna politika vladajočih. Priletni atentator je na Slovaškem ustrelil predsednika vlade, na Evroviziji so obtožbe o sovraštvu in grožnjah kar deževale z vseh strani, pri nas zdravniki želijo, da jih država zaščiti pred nasilneži, v Palestini se stopnjuje genocid, ...

Na volitve se letos podaja blizu 2 milijardi Zemljanov, a največji svetovni praznik demokracije ima grenak priokus. Kitajski predsednik je na Balkan pripeljal leteče taksije, Putin pa na Rdeči trg le en tank. Medtem ko slovenska vlada napoveduje priznanje Palestine, so študentje z zasedbo Fakultete za družbene vede vendarle dokazali, da v njihovih glavah niso samo majske igre in škisove tržnice. Gazi za Gazo ob nasprotovanju nekdanjih osamosvojiteljev vendarle dobivajo tudi podalpske sledi. Evrovizijsko vsegliharstvo pa je znova zamudilo priložnost za imeti jajca.

O praznikih, uporu, pogumu, normaliziranju nenormalnega, združevanju nezdružljivega, vstopanju v EU, spitzenkandidatih, kikirikanju, mukanju, traktorjih in smradu …

Medtem ko se svetovna diplomacija jecljavo spotika ob navadnim smrtnikom nevidne retorične mejnike med "zaskrbljenostjo", izražanjem "pričakovanj", "pozivi", "obsojanjem" ali občasno vendarle tudi "ostrim obsojanjem", hladnokrvni klavci v Palestini še kar koljejo, nedolžni pa še kar umirajo. Slovensko notranjo politiko medtem pretresajo afere; predvsem v zvezi s stranko Nova Slovenija, ob katerih bi znali slovenski volivci pred prihajajočimi evropskimi volitvami pozabiti, da je aktualna koalicija doslej uresničila malo do nič svojih predvolilnih obljub.

Ali v svetu, v katerem vlada zakon džungle, kot pravi sloviti pakistansko– britanski politični aktivist, pisatelj, novinar, zgodovinar in javni intelektualec Tariq Ali, sploh lahko govorimo o časti? Izraelci so ob prestrezanju iranskih projektilov istočasno brezsramno napadali Gazo.Ta teden so Združeni narodi izpostavili, da je vojna v Gazi tudi vojna proti ženskam. Združeni narodi, ki so, ob vseh aktualnih krizah, večino časti že davno izgubili. Vlada kriza vodenja oziroma vodenje kriz ob krizi pravih, častnih voditeljev – na koncu pa največjo ceno vedno plačajo nedolžni.

Orožje za Ukrajino, orožje za Izrael, orožje za napade na pripadnike Združenih narodov. Kot neto uvoznike nasilja in kulture poneumljanja nas ne bi smele preveč presenetiti niti grožnje s strelskimi pohodi po šolah.

Po moledovanju mednarodne skupnosti, naj Izrael vendarle omogoči humanitarnim organizacijam vstop v Gazo, da bi izstradanemu prebivalstvu dostavili hrano in drugo pomoč, je izraelska vojska v posmeh tem prizadevanjem z zračnim napadom zradirala humanitarni konvoj organizacije World Central Kitchen, ki je na opustošeno območje peljala hrano. Da je svet že zdavnaj skrenil s tečajev, nam govori dejstvo, da v mednarodni skupnosti vsi govorijo le o premirju. Medtem ko ZDA pošilja orožje v Izrael, zveza Nato nenehno spodbuja zaveznike k dodatnemu oboroževanju, pa o trajnem miru govori le še papež. Zagovorniki trajnega miru in prekinitve ognja pa so postali ekstremisti. Dobrodošli torej v krasnem norem svetu, v katerem je vojna z občasnimi prekinitvami ognja normalno stanje.

Če bi morali opredeliti en kraj in en dogodek, ki vsako leto najbolj opredeljuje našo deželo, je to zagotovo Planica, pri čemer je letošnjo še posebej zaznamoval zmagovit konec skakalne in letalske kariere najuspešnejšega našega predstavnika v tem športu doslej Petra Prevca. Poplaniški teden je nato med drugimi dosežki prospremila še bleščeča zmaga slovenske nogometne reprezentance nad Portugalsko. Slovenija ni le zibelka letenja na smučeh, narodnozabavne in katerekoli glasbe ter trajnostnih prevoznih sredstev. Navsezadnje… Slovenija je dežela, ki da misliti, ne le Ronaldu.