Pogled v znanost

101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.

Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet Prirodoslovnega muzeja Slovenije, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke danes v sodobnem svetu pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.

Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu

Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet PMS, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke v sodobnem svetu danes pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.

Javno pismo iz l. 2018: Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru slovenski javnosti sporoča:

Prvič, naravoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Ker so shranjene prirodnine primarni vir informacij o okoljskih razmerah v določenem obdobju, se v antropocenu njihov pomen pri razumevanju okoljskih sprememb samo še povečuje.

Drugič, edina javna ustanova, pooblaščena za hranjenje tovrstne dediščine, je Prirodoslovni muzej Slovenije. Njegov položaj v javni muzejski mreži se slabša že ves čas samostojne države. V muzejski mreži, financirani iz državnega proračuna, je delež zaposlenih na področjih zoologije, botanike, geologije, mineralogije in paleontologije manj kot tri odstotke.

Tretjič, ocenjujemo, da je v državi javni lasti približno dva milijona prirodnin, od tega polovica v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Te muzealije so natrpane na približno tisoč kvadratnih metrih površin, ki so prostorsko razpršene, neprimerne za hranjenje občutljivega materiala in ne omogočajo širjenja zbirk. Po letu 1991 je ministrstvo za kulturo večkrat obljubilo prioritetno reševanje prostorske stiske Prirodoslovnega muzeja, vendar tega ni nikoli uresničilo.

Četrtič, naravoslovne zbirke (muzeji) so sestavni del večine najeminentnejših univerz (Oxford, Cambridge, Stanford, Harvard, UCL, Princeton, Yale) in nacionalnih akademij znanosti (Philadelphia Academy of Natural Sciences, Ruska akademija znanosti, Academia Sinica). Prepričani smo, da bo imela normalizacija razmer na področju naravoslovnega muzealstva pozitiven učinek na akademsko življenje v Sloveniji.

Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega

Ko je francoska ekipa speleologov - med njimi Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama - konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Do razkritja teh stenskih poslikav so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega in nesposobnega ustvariti takšne podobe. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovonskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti Ernst H.Gombrich v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame". Leta 2014 so prejele označbo svetovne dediščine UNESCO.

Besedilo pod fotko: Upodobitev živali v jami Chauvet ni najstarejša, je pa najbližje ugotovitvi, da gre za delo inteligentnega človeka

vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/57/11_PanneauDesChevaux%28PartieGauche%29.jpg

Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega

Ko je francoska ekipa speleologov (Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama) konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovinskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti umetnostni zgodovinar  Ernst H.Gombrich (r.1909-u. 2001) v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame".

 

Kako ustrezno opisati neko preteklo obdobje? Še zgodovinarji imajo pri tem vprašanju opazno različne razlage. Pravzaprav so se v najboljšem primeru dogovorili, da je spomin na preteklost razlaga različnih zgodb. O statusu dejstev pri tem početju in njihovem izboru tu ne bi izgubljali besed, saj gre vendar vedno za konkretna dejstva, in predvsem njihov izbor v povzemanju preteklosti. Na primer, na podlagi katerih dejstev je danes biti Slovenka ali Slovenec nekaj povsem drugega, kot pa je bilo še pred slabim stoletjem. Prežihov Voranc (rojstno ime Lovro Kuhar, 1893–1950) je obdobje politične emigracije v desetletju pred drugo vojno v veliki meri preživel v Franciji. Izsek iz njegovih spominov na doživetja je tokrat tema poletne oddaje. Z njim se bomo odpravili po "poti nazaj v prihodnost". Na začetku posnetka je uvod, ki ga je pripravil urednik oddaje.

Leta 1946 je Prežihov Voranc, politični aktivist in pisatelj izdal knjigo "Borba na tujih tleh", v kateri je opisal tudi spomine na 30-ta leta z naslovom "Evropski potopisi".

Kako ustrezno opisati neko preteklo obdobje? Še zgodovinarji imajo pri tem vprašanju opazno različne razlage. Pravzaprav so se v najboljšem primeru dogovorili, da je spomin na preteklost razlaga različnih zgodb. O statusu dejstev pri tem početju in njihovem izboru tu ne bi izgubljali besed, saj gre vendar vedno za konkretna dejstva, in predvsem njihov izbor v povzemanju preteklosti. Na primer, na podlagi katerih dejstev je danes biti Slovenka ali Slovenec nekaj povsem drugega kot pa je bilo še pred slabim stoletjem. Prežihov Voranc (rojstno ime Lovro Kuhar, 1893-1950) je obdobje politične emigracije v desetletju pred drugo vojno v veliki meri preživel v Franciji. Izsek iz njegovih spominov na doživetja je tokrat tema poletne oddaje. Z njim se bomo odpravili po "poti nazaj v prihodnost". Na začetku posnetka je uvod, ki ga je pripravil urednik oddaje.

Pravni esej je za naš program z naslovom »Estetika in pravo« pripravil pred leti pravnik Luka Šoukal, in se v njem dejansko spraševal o resnici v pravu in estetiki. Le kaj imata skupnega, porečete, toda Šoukal nas je spomnil, da je vsaj znotraj klasičnih meril lepota znak resnice. Kar seveda ni zadosten, je pa vseeno nujen pogoj njenega doseganja v sodnem postopku, na primer. In kar je najpomembnejše, Simplex sigillum veri oziroma enostavnost je znak resnice. Izvedeli boste tudi, kdaj in na kakšen način v praksi pravnih reči govorimo o estetskih merilih.

Na sliki podoba scene iz sojenja z žirijo v gledališču Royalty Theatre (19. st.)

VIR: https://thepoorprint.com/2019/05/05/searching-for-beauty-in-law/

Že v starem veku, skozi srednji in novi vek so se v stoletjih razvili temelji za oblikovanje znanstvenih metod. Toda najprej moramo spoznati časovni in vsebinski pregled. Tega je za poslušalce 3. programa po strokovnem srečanju v Idriji pripravil naš sodelavec, znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. V današnjem prvem delu bomo povzeli zgodovinski razvoj osebnosti in dejavnosti alkimije iz časa prvih ohranjenih zametkov do vključno srednjega veka.

Na sliki alkimistični laboratorij

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alkimija#/media/Slika:Alchemical_Laboratory_-_Project_Gutenberg_eText_14218.jpg

Dr. Matjaž Geršič (GIAM-ZRC SAZU) se kot geograf že dolgo ukvarja z zemljepisnimi imeni in med drugim s pokrajinskimi identitetami prebivalcev naše države. Tokrat se je lotil preoblikovanih preostankov starih deželnih identitet pri sodobnikih. Nedavni izzid njegove razširjene doktorske disertacije "Pokrajinska imena kot dejavnik identitete" (Založba ZRC-SAZU) je bil povod pogovora o metodi raziskave, ki ga je vodila do vzporednega branja zemljepisnih imen na 75 starejših zemljevidih in malo manj kot 800, izdanih po l.1900, in rezultatov ankete, poslane na 6 tisoč naslovov. Rezultat so bili med drugim posebej za to priliko izrisani zemljevidi, ki povedo, kako anketiranci vidijo sebe v okvirih slovenskih pokrajin. Vsekakor tema za kot jara kača trajajoči tukajšni javni razpravi o regionalizaciji, ki pa je bolj upravno-gospodarsko kot identitetno področje.

zemljevid: Primerjava habsburških dednih dežel in prevladujočih pokrajin, kot jih na podlagi spoznavnih zemljevidov dojemajo anketiranci.

avtor dr. Matjaž Geršič, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU

Sogovornika smo obiskali v začasno najetih prostorih v Kopru, kjer so pred kratkim uredili vse potrebno za postavitev "sistema ambisonics", zvočnega polja z zvočniki, postavljenimi v krog (na fotografiji). Ko bo zgrajena nova stavba inštituta InnoRenew CoE v Izoli, bodo virtualne raziskave akustike prostora zaživele v polnem pomenu besede. Dr. Rok Prislan nam je razkazal merilne aparature, s katerimi izvajajo eksperimente v virtualnem akustičnem prostoru, med drugim tudi akustiko predmetov. Gre za dokaj nov raziskovalni pristop pri raziskovanju akustike prostorov, ki sicer seže do starih Grkov. Ohranjeno antično gledališče v Grčiji npr. omogoča več kot deset tisoč obiskovalcem slišati gledališko igro brez umetnega ozvočenja. V pogovoru bo slišati, kako danes potekajo iskanja boljše in kakovostnejše akustike v različnih prostorih.

Leta 2017 v okviru Univerze na Primorskem v Kopru ustanovljeni center odličnosti InnoRenew CoE so soustanovili še Inštitut Fraunhofer Wilhelm-Klauditz (Fraunhofer WKI), Zavod za gradbeništvo Slovenije in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Povečini raziskujejo fenomene obnovljivih virov, njihove raziskave in razvoj pa segajo na področja naravoslovja in tehnologije, biotehnologije, družboslovja in humanistike.

Akvarij v Piranu je ocean v malem. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je založila GEPŠ (Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, v okviru katere deluje ta, v 60-ih letih ustanovljeni, in pred desetletjem prenovljeni, edini morski akvarij na slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj. Sestavili pa so jo raziskovalci morja, iz Morske biološke postaje Piran(NIB), prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Borut Mavrič, opis akvarijskih reči in akvaristike na svetovni ravni pa je delo strokovne vodje akvarija, dr. Manje Rogelja, tudi gostje današnje oddaje. Slednja skupaj z ribičem Gorazdom Lazarjem skrbita za vse potrebno, da ta akvarij z 20 bazeni deluje pravilno. Dva človeka torej skrbita za tehnično, strokovno in funkcionalno plat prikaza bogate biodiverzitete slovenskega morja. Aquarium Piran tudi v najhladnejšem zimskem mesecu januarju, ko je zaprt za redne obiske, skrbi za povprečno 150 vrst organizmov tega dela severnega Jadrana, in tako ponuja neposreden vpogled v za marsikoga presenetljivo raznovrstnost omenjenega akvatorija.

Besedilo pod fotko: Gorazd Lazar pri rednem čiščenju enega od večjih bazenov Akvarija Piran

Foto: Borut Furlan

Ekologija rastlinskega planktona (fitoplankton) v morjih je pojmovni okvir za temeljno razumevanje življenskih procesov enega od orjaških, a navadnemu človeškemu pogledu nevidnih proizvajalcev kisika na planetu. Kaj se dogaja z ekologijo tega morskega organskega sestava v severnem Jadranu oziroma v Tržaškem zalivu skozi desetletja raziskav? Vodja Morske biološke postaje Piran (Nacionalni inštitut za biologijo) izr.prof.dr. Patricija Mozetič, je na seminarju o desetletjih raziskav fitoplanktona v tem delu Sredozemlja (ob inavguracijskem predavanju v naziv znanstvena svetnica lani pozimi na NIB v glavnem mestu) rezultate spremljanj predstavila tudi za naš program. Raziskovalni rezultati so pokazali, da se biomasa fitoplanktona zmanjšuje.

Foto: Diatomeje so ene od najpogostejših predstavnic fitoplanktona

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Plankton#/media/Slika:Diatoms_through_the_microscope.jpg