Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.”

Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji.

Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.