Razgledi in razmisleki

Vsako leto tudi na Programu Ars predstavljamo letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Ob tej priložnosti gostimo Marico Uršič Zupan, ki je izpostavila nekaj podatkov, ki se nanašajo tudi na naš program.

Foto: Adrijan Pregelj

Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju.

V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca Vilka Novaka (živel je med letoma 1909 in 2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Objavljeno je bilo leta 1935 v knjigi z naslovom Slovenska krajina: zbornik ob petnajstletnici osvobojenja.

Bere Ivan Lotrič.

Pogovor s hrvaškim režiserjem Brunom Ankovićem, ki je za film Proslava, posnet po knjižni predlogi Damirja Karakaša, pred nekaj tedni na 71. filmskem festivalu v Pulju prejel glavno nagrado - zlato areno.

Avtorica pogovora in prevajalka Petra Meterc.

Bere Igor Velše, ton in montaža Nina Kač.

Na fotografiji je prizor iz filma.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett.

Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša.

Foto: ActuaLitté

Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne.

Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka.

Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske.

Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro.

Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji

Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka.

Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne.

Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka.

Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske.

Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro.

Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji.

Pričujoči pogovor s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani mag. Jožetom Podpečnikom je nastal leta 2015 ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati.

V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka.

Na fotografiji je avstrijska sabljaška ekipa. Rudolf Cvetko je tretji z desne.

Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije

Severnoirski režiser Mark Cousins je za svoj dokumentarec Nenaden uvid v globlje stvari na 58. festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado – kristalni globus. Film se posveča britanski abstraktni umetnici Wilhelmini Barns-Graham in prav o njej ter nagrajenem filmu se Mark Cousins in Petra Meterc največ pogovarjata.

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj.

Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod.

Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh.

Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih.

Foto: EPA

Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. Slovenska kulturna akcija je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V njej so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je konec leta 2019, kmalu potem ko je prevzel vodenje te organizacije, Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damijanom Ahlinom.

Ameriški pesnik, pisatelj, esejist in profesor Sydney Lea, rojen leta 1942, je avtor šestnajstih pesniških zbirk – prvo, Iskanje utopljenca, je izdal leta 1980, najnovejša je izšla lani. Za poezijo je bil tudi nagrajen, bil je pesnik lavreat države Vermont. Leajeva poezija je pogosto pripovedna, povezana z naravo, ki je pesniku posebej blizu. O njegovem razumevanju poezije in narave se je s pesnikom Sydneyem Leajem lani jeseni pogovarjal slovenski pesnik in prevajalec Marjan Strojan. Pesnikov ne druži samo poezija, temveč tudi prijateljstvo – in tako je nastal zanimiv umetniški dvogovor.

Bralca: Renato Horvat in Igor Velše.

Tonski mojster: Franci Moder.