Razgledi in razmisleki

Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon.

S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc.

Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec.

Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič.

Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

Pobude, da bi po znanju lahko segala splošna javnost, so se zgostile v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma, ko so začele vznikati javne knjižnice. Licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, je bila neformalno ustanovljena že leta 1774. Začetna zbirka 637 knjig, rešenih iz požara v Jezuitskem kolegiju, je prerasla v današnje tri milijone knjižnih del, periodike, letakov, rokopisov, multimedijskega gradiva in sive literature. Ob 250-letnici je predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar na slavnostni akademiji NUK-u izročila odlikovanje red za izredne zasluge, odprli pa so tudi začasno razstavo z naslovom Hranimo misli – že 250 let in jo pospremili z monografijo. Osredotoča se na poslanstvo, ki ostaja skozi zgodovino knjižnice enako, torej zbiranje, hranjenje in posredovanje gradiva, poudarja Helena Janežič, skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter soavtorica razstave. Pogovarjali smo se z njo in z ravnateljem NUK-a, Viljemom Lebanom.

Foto: Žiga Bratoš

Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako postati dokumentaristična. Mlajša generacija, ki odrašča z omrežji, kot je tiktok, in z neskončnim streamanjem, se lahko z dokumentarnimi filmi identificira lažje kot s fikcijo, se strinjata – in škoda bi bilo, da takega razcveta filmske zvrsti pri nas ne bi primerno podprli.

Tonska mojstrica Mirta Berlan,

urednica oddaje Staša Grahek.

13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil.

Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.

Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.

Med gosti letošnjega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil tudi čilski pesnik Germán Rojas, ki je predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir. Zaznamujejo ga težke življenjske izkušnje, tudi nasilje Pinochetove diktature in izgon.

Bereta Mateja Perpar in Renato Horvat.

Ton in montaža Gašper Loborec.

Foto: https://www.penwritersforpeacecommittee.com/our-team

Gostja letošnjega festivala Fabula ruska pisateljica in pesnica Marija Stepanova v svojih esejih in v pogovoru govori o življenju v izgnanstvu, o velikem vplivu, ki jo je nanjo imela Marina Cvetajeva, o svojem ustvarjanju, ki se v zadnjem času, ko živi v Berlinu, od poezije bolj pomika proti prozi.

Avtor in prevajalec Tomaž Gerden,

bralka Ana Bohte,

ton in montaža Mirta Berlan.

Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc.

Bere Eva Longyka Marušič,

ton in montaža Vito Plavčak.

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh.

Bereta Lidija Hartman in Igor Velše,

ton in montaža Maks Pust.